 |
Metuljčica - naša klepetalnica
Medsebojni pogovori bolnikov in svojcev
|
| Poglej prejšnjo temo :: Poglej naslednjo temo |
| Avtor |
Sporočilo |
mija
Pridružen/-a: 28.01. 2007, 20:49
Prispevkov: 2
Kraj: ljubljana
|
 Objavljeno: 01 Feb 2007 16:53 Naslov sporočila: kako sem preživela 40 let |
 |
|
Drage Metuljčice!
Zelo sem vesela ,da sem odkrila to vašo in sedaj tudi mojo spletno stran. Dolga leta sem namreč preživela v prepričanju ,da me nihče ne razume in nihče se ni niti hotel poglabljati v moje težave,ki so se začele že v zelo nežnih otroških letih. Že kot mala deklica sem bila bolehna in tedaj ni nihče ugotovil mojih težav.Pripisovali so jih vsem mogočem ,tudi lenobi in nesramnosti,da ne naštevam vsega. Bolezen je pri meni prisotna že več rodov .Moja babica je umrla na operaciji, no pa to so le bili drugi časi. Tako sem si jaz diagnozo nekega dne postavila ,kar sama. Lepo po domače sem jo povedala moji zdravnici, ki me je najprej debelo gledala in že naslednji hip sem se vozila na pediatrično kliniko v Ljubljani. V bolnišnici sem takrat prebila kar nekaj mesecev. Diagnoza je bila redka za otroka moje starosti in jaz sem bila ,kot cirkuška opica ,ki so jo vodili iz enega predavanja na dugega. Stanje se je nekoliko umirilo in in z zdravili sem kar za silo shajala. Pa se je za čelo novo poglavje v mojem življenju.To je bili ljudje okoli mene,ki me niso hoteli sprejemati tako ,kot sem bila: suha slabotna pa še z izbuljenimi očmo kot kakšna žaba. in se je začelo zmerjanje ignoracija in vse mogoče oblike otroškega nasilja. Profesorji pa so me označili za špricarko saj sem večkrat manjkala pri pouku. Starši pa tudi niso imeli kakšnega posebnega občutka do mene. Vsa stvar je prišla tako daleč,da sem prenehala jemati zdravila ,hoditi na kontrole in stanje se je tako poslabšalo,da sem nekega dne padla v komo. Seveda je sledila bolnišnica ,zdravljenje y radioaktivnim jodom in podobne zadeve ,ki jim niti ne vem imena in ne namena ,saj mi kot otroku niso nič povedali. Včasih sem ujela tudi take pogovore,kot napr. z njo bo težko v življenju ,kako bo študirala ,ne mogla imeti otrok..... Končno so se kljub moji mladosti odločili za operacijo. Bila je dolga in menda zelo zahtevna. dolge tedne sem preživela na intenzivni negi . Naj povem ,da takrat še ni bilo kliničnega centra in ,da sem ležala med ponesrečenci in drugimi odraslimi opreriranci. Pa je bilo tudi to za mano. Okrevala sem zelo dolgo,vendar sem takrat sklenila da se bom borila zase in v življenju dosegla vse za kar so mi govorili, da ni mogoče Dokončala sem študij ,zanosila sem in rodila sicer nedonošenčka ,ki pa je danes že odrasel in zelo uspešen fant.
Zelo kmalu sem spoznala ,da moje življenje nikoli ne bo lagodno ,vendar se da živeti tudi tako. Vsak dan je nov podvig ,ki se sicer začne z zdravili ,ampak se začne z veliko pričakovanja. Trudim se biti pozitivna ,čeprav včasi močno boli ,pa še pokazati nimaš kaj.Naučila sem se tudi ,da zdravi bolnemu težko verjame, zato sem še posebej vesela ,da lahko z vami delim svojo zgodbo.
Vsem Metuljčicam sporočam bodite pogumne .
Mija |
|
| Nazaj na vrh |
|
 |
Neva
Pridružen/-a: 21.05. 2006, 19:57
Prispevkov: 1472
Kraj: Ljubljana
|
| Objavljeno: 01 Feb 2007 21:37 Naslov sporočila: |
|
|
Mija, prav ta pogum je tako potreben, nosimo ga v sebi a ga kar pustimo tam, kakor da nam ni nič mar zanj. Če pa se spomnimo nanj, nam tako pomaga, kakor je tebi. Srečno in hvala za tvojo zgodbo.
_________________
Nevenka
Vsak dan je priložnost za novo, lepo in prijetno doživetje. |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
|
|
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
