Metuljčica - naša klepetalnica Seznam forumov Metuljčica - naša klepetalnica
Medsebojni pogovori bolnikov in svojcev
 
 Pogosta vprašanjaPogosta vprašanja   IščiIšči   Seznam članovSeznam članov   Skupine uporabnikovSkupine uporabnikov   RSS Feed   Registriraj seRegistriraj se 
 Tvoj profilTvoj profil   Zasebna sporočilaZasebna sporočila   PrijavaPrijava 




Res ste pogumni - naša zgodba
Pojdi na stran Prejšnja  1, 2
 
Objavi novo temo   Odgovori na to temo    Metuljčica - naša klepetalnica Seznam forumov -> Bolezni ščitnice-drugo
Poglej prejšnjo temo :: Poglej naslednjo temo  
Avtor Sporočilo
Alenka



Pridružen/-a: 02.08. 2006, 12:42
Prispevkov: 330
Kraj: Šmartno pri Litiji

PrispevekObjavljeno: 19 Jul 2007 10:49    Naslov sporočila: Odgovori s citatom

Nataša, mislim, da bi se ob srečanju kar dobro ujeli, saj vendarle kar podobno razmišljava. Če se ne strinjava, pa tudi obe znava lepo razložiti in zagovarjati svoja stališča ;-), ki se jih pa vendarle ne oklepava na vso silo. Ravno to se mi zdi najbolj pomembno - odprtost za mnenja in poglede drugih. S takim pristopom vsi samo pridobimo.
Lep dan tudi tebi in tvojim.

Alenka
Nazaj na vrh
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo
natasha8977



Pridružen/-a: 22.06. 2007, 22:33
Prispevkov: 19
Kraj: koper

PrispevekObjavljeno: 19 Jul 2007 11:00    Naslov sporočila: Odgovori s citatom

:) Res je, znava se pogovarjati, zato bi se najbrž kar dobro ujeli. Sama osebno ne prenesem edino ljudi, ki ne poznajo neke stvari, jo pa že apriori zavračajo, ne da bi sploh poskusili vsaj malo razmisliti o njej in šele potem povedati svoje. Takih ljudi in ljudi, ki stalno javkajo, ne naredijo pa ničesar zase...takih ljudi resnično ne prenesem. Ti pa nisi ena njih, niti malo, zato mislim, da bi bil naš pogovor zelo pozitiven za obe, aha. :) Iz kje si, Alenka? Sva si še kar blizu tudi po kilometrih? :)
Pravzaprav bi se pa lahko kdaj slišale tudi po kakšnem telefonu, se ti ne zdi?:)
Današnji dan bo sigurno lepši kot so bili prejšnji, če ne za drugo pa zato, ker sem se končno vsaj malo naspala (če odštejem, da sem že toliko kronično utrujena, da mi ta en dan najbrž ne bo nevemkoliko koristil, vsaj malo pa bo sigurno, aha) :)
Lep dan, Alenka :)
_________________
Nataša
Nazaj na vrh
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo Yahoo Messenger - naslov
Alenka



Pridružen/-a: 02.08. 2006, 12:42
Prispevkov: 330
Kraj: Šmartno pri Litiji

PrispevekObjavljeno: 19 Jul 2007 11:52    Naslov sporočila: Odgovori s citatom

Nisva si blizu po kilometrih, živim v bližini centra Slovenije, dokler sem še lahko, pa sem se z veseljem odpeljala do morja in razmišljala, da bi kar tam nekje živela. Zdaj pa moram biti res samo še s telefonskimi in e-stiki zadovoljna, ker je vse drugo zame prenaporno. Še tiste, ki me kdaj pridejo obiskat, sem že navadila, da me najprej pokličejo in vprašajo, če sem v primernem stanju, da se lahko pogovarjam. Včasih je tudi to prenaporno.
Želim ti še veliko trdnega spanja za čim boljšo regeneracijo.

Alenka
Nazaj na vrh
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo
natasha8977



Pridružen/-a: 22.06. 2007, 22:33
Prispevkov: 19
Kraj: koper

PrispevekObjavljeno: 20 Jul 2007 06:05    Naslov sporočila: Odgovori s citatom

Tvoje stanje pa res ni najboljše. Verjemi, da je skrajni čas, da nekaj narediš zase, saj se samo sigurno ne bo popravilo. Leta tečejo in vse bo samo še slbše, boljše zagotovo ne. Zato poskusi pogledati vase in poiskati pot po kateri moraš, da se boš spet postavila na noge. Veš, spomnim se moje mame. Pravzaprav je bila vedno nekam bolna, prav zares pa je zbolela nekje pri 31-ih. Takrat sem bila stara 12 let. Njeno stanje je bilo vse hujše in hujše, diagnoze ji niso znali postaviti, tako da je bila tri leta stalno po bolnišnicah in na preizkavah, imeli so jo za hipohondra, mislili so celo, da simulira, da ji ne bi bilo potrebno v službo. Na njej se namreč ni poznalo nič, ona je pa kar naprej tožila, da jo bolijo noge in da je zelo utrujena. Pa so ji po treh letih končno postavili diagnozo: skleroza multiplex. Spominjam se teh dni, kot da bi se dogajalo včeraj. Predvsem zato, ker je njena bolezen zelo hitro napredovala (običajno se stanje takega bolnika slabša zelo počasi, le malo je tistih, ki jim bolezen napreduje tako hitro, kot se je to dogajalo moji mami!). Ko je bila stara nekje 35 let, torej malo po tem, ko so ji postavili diagnozo, tako rekoč več ni mogla hoditi. S težavo se je privlekla le do stranišča, ves ostali čas dneva pa je preživela v postelji. V bistvu je bila nepokretna. Kmalu so jo morali dati v invalidsko penzijo. Veš kaj mi je najbolj ostalo v spominu od teh časov? Ker je to bolezensko stanje sprejemala, ne da bi vsaj poskusila kaj narediti zase! Spomnim se, da sem imela nekje 16 let, ko sem ji predlagala, da bi jo odpeljali v Bosno ali kam drugam, kjer zdravijo z rokami ali čim podobnim. V naši družini nismo nikoli govorili o nobenih alternativnih zdravljenjih, pravzaprav smo živeli s sveto vero v medicino in zdravnike. Sploh ne vem, od kje meni taka misel! Vem pa, da se je nekako zasmejala in mi rekla, da ona v te stvari ne verjame, da imamo tudi strica, ki menda nekaj "čara" z rokami, ampak da je njena bolezen neozdravljiva in da ji je že bilo vse tako usojeno in da bo tako pač živela, dokler bo šlo in konec. In tako so minevala leta. In moja mama je bila vse slabša, bolezen je napredovala, ona pa je še vedno vse samo sprejemala in ni nikoli niti pomislila, da bi sploh kaj poskušala narediti zase. Sad Nekega dne, takrat je bila stara 40 let in v bistvu že 5 let nepokretna, je njen oče srečal tega našega strica v bližini našega doma in ga je prosil, naj pride naredit terapijo moji mami. Čudno ampak resnično. In je prišel in je položil roke nanjo. In po dveh tednih še enkrat. In potem je shodila! Po dveh terapijah! od takrat je minilo že 20 let in ona še vedno hodi! Ne tako dobro kot takrat, ampak hodi! Vmes je sicer potrebovala še kakšno terapijo na vsaketoliko časa, ampak stanje se ji ni nikdar več poslabšalo na prejšnje stanje! Bila je čudež medicine. Celo v časopisu je bila njena zgodba, tak čudež je bila. Potem sem pri 27 letih zbolela jaz. Za zdravnike je bilo vse samo psihično, moje stanje pa je bilo tako zelo hudo, da nisem mogla normalno živeti. Zato so me seveda moji takoj poslali k našemu stricu. Od takrat naprej je za njih bil kot mali bog namreč. Meni žal ni mogel pomagati. Zato so moji spet ubrali staro mnenje, češ, če ti on ne more pomagati, ki je mamo spravil na moge že po dveh terapijah, potem se boš morala pač sprijazniti, da ti ni pomoči in bolezen sprejeti!!!! Na skrivaj sem iskala pomoč drugje. In drugje! In drugje! In drugje! In na koncu sem jo tudi našla! Zakaj ti pišem vse to? Zato, da bi ti odprla oči! Zato da se začneš končno boriti zase! Da se nikdar, res nikdar ne sprijazniš z usodo in tvojo boleznijo! To je najhujše, kar lahko storiš zase, verjemi. Obstaja pomoč tudi zate, prepričana sem v to! Ne vrži se kar tako med staro pokvarjeno kramo! Ne bodi, kot je bila moja mama, ki je kar sprejela bolezen, ne da bi vsaj poskusila narediti kaj zase! Sad Včasih je treba pomoč iskati na več mestih, včasih tudi leta in leta, ampak pomembno je to, da imaš vero v svoje ozdravljenje in da ti bolezen daje moč za iskanje pomoči, ne pa da te vrže s tira. Bolezen ni tu, da bi ti škodovala, verjemi! Prišla je, da te opozori. Da ti pomaga razmislit o sebi. Da ti pomaga spregledati. Da te ustavi, d si lahko vzameš čas samo zase. Da..... Zaradi tisočih stvari je tu, ampak tako kot je prišla, tako lahko tudi odide, samo priložnost ji moraš dati. Ne vdaj se usodi! Nikoli in nikdar, rotim te!
Sorry ker sem te mogoče morila s temi besedami, ampak enostavno ne prenesem vedeti, da je nekdo bolan in da to kar sprejme. Mogoče si mi zamerila za vse te besede, upam pa da ne, saj sem z njimi želela samo, da razmisliš o sebi in svojem življenju in iskreno upam, da sem uspela vsaj to, da sem v tebi prižgala vsaj iskrico upanja in vere in da boš resnično začela razmišljati o tem, kaj bi lahko naredila zase. Presrečna bi bila za to, verjemi. :)
Sorry ker te kar tako zapuščam, vendar se moram pripravit za v službo. Upam, da se kaj slišiva zvečer in da bodo tvoje besede polne sonca in veselja. :)
Če želiš, se lahko slišiva tudi po telefonu, no problem. Moj domači telefon je: 05 6257 340. Če me želiš poklicati, me lahko. Najboljše nekje po 19.
Zdaj pa res že bežim. Lep dan, prijateljica, in....ne obupaj! Vera še gore premika, verjemi. :)
_________________
Nataša
Nazaj na vrh
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo Yahoo Messenger - naslov
Alenka



Pridružen/-a: 02.08. 2006, 12:42
Prispevkov: 330
Kraj: Šmartno pri Litiji

PrispevekObjavljeno: 23 Jul 2007 09:27    Naslov sporočila: Odgovori s citatom

Nataša, hvala za skrb. Lahko si mirna, jaz vendarle nikdar nisem nehala iskati poti iz krize. Zaradi zbiranja moči za naslednji korak se bom tudi (spet) umaknila iz foruma.
Lep pozdrav,

Alenka
Nazaj na vrh
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo
Pokaži sporočila:   
Objavi novo temo   Odgovori na to temo    Metuljčica - naša klepetalnica Seznam forumov -> Bolezni ščitnice-drugo
Pojdi na stran Prejšnja  1, 2
Časovni pas GMT + 1 ura, srednjeevropski - zimski čas
Pojdi na stran Prejšnja  1, 2
Stran 2 od 2

 
Pojdi na:  
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu


MojForum.si - brezplačno gostovanje forumov. Powered by phpBB 2.