Sabrina
Pridružen/-a: 22.05. 2006, 16:46
Prispevkov: 975
Kraj: Postojna
|
 Objavljeno: 08 Sep 2006 17:49 Naslov sporočila: Še ena pretresljiva zgodba! |
 |
|
Drage Metuljčice!
Včeraj zvečer (če ste pozabile, me te dni daje nespečnost) sem na med.over... naletela na Gordanino zgodbo, ki me je ganila do solz. Ob branju sem na trenutke pomislila, kako smo si podobne; Gordana sicer govori o fibromialgiji, je pa tudi ščitnična bolnica.
Napisala sem ji mail in jo prosila, če lahko njeno zgodbo objavim in jo povabila med nas, Metuljčice. Pravi, da si bo vzela čas in poiskala našo stran in dovolila mi je, da zgodbo prekopiram. Tukaj je:
__________
Nekaj mojih prijateljev me je prosilo, naj jim skušam razložiti kako se počutim in kakšno je moje življenje fibromialgika. Tudi moj mož bi me rad bolje razumel in zaradi njega sem napisala besedilo, ki ga prilagam.
To ne pomeni da življenje ni lepo in da ne uživam v svojemu življenju, ravno nasprotno! Ravno zaradi bolečin, ki jih trpim, cenim vsaki trenutek življenja posebej!
Verjamem, da se bo marsikdo našel vsaj v enemu stavku, kajti vsi mi hodimo "skozi trnje do zvezd!"
Lep pozdrav vsem skupaj in veliko sonca!
************
Praviš, da mi verjameš, me pa ne razumeš. Praviš, da bi rad dojel kako se počutim v svoji koži, kajti tako bi mi lahko prišel bliže in skušal čutiti vsaj delček tistega kar čutim jaz. Me veseli, da si želiš razumeti, srečna sem da želiš dojeti, toda ne želim ti da bi čutil tisto kar čutim jaz, kajti, to bi pomenilo da te nimam rada. Lahko mi verjameš in me razumeš, lahko skušaš dojeti moje bolečine, toda dalje od tega ti ne pustim… ker mi je mar zate. Toda, kako naj ti razložim? Praviš naj preprosto pustim besede, ki jih imam zaklenjene nekje globoko v svoji notranjosti, na prostost, naj besede govorijo, naj kričijo namesto mene. Ampak, v resnici, to ni tako preprosto… Kajti, če ti povem polepšano verzijo svojega življenja – lahko bi razumel da sploh ni tako hudo. Če ti povem resnico, takšno, kakšno je čutim jaz – lahko bi mislil da se pritožujem in da le hrepenim po tvoji pozornosti. Resnica pa je, da je hudo in resnica je, da zares potrebujem svaki košček tvoje pozornosti in topel objem, kajti potem lažje grem naprej.
Od kje naj začnem? Od svoje prezgodaj postarane kože? Od svojih razbolelih mišic in utrujenega telesa? Od svoje pozabljivosti, ki je že na meji zaskrbljujočega? Od široke palete bolezni, ki napadajo moje telo in se vrstijo, kot bi tekmovale za Guinisovo knjigo rekordov?
Praviš, da ti je vseeno, od kje začnem, samo naj povem… U redu, le opozoriti te moram, da bi to zlahka bilo eno dolgo in precej naporno branje. Toda, ne glede na to, kako dolgo branje je to, še vedno razkriva le površje tistega kar bi rad izvedel, kajti jaz nisem Dostojevski, pa tudi tebi veliko bolj »leži« kakšno lahko branje za lahko noč, kot resnica, ki ti jo polagam na dlan.
Naj začnem, torej, od svoje kože in naj ti razložim, zakaj se nerada ustavim pred ogledalom. Vsakič ko se pogledam, vidim utrujen obraz, velike temne podočnjake in izdajalske rdeče lise, ki mi »krasijo« obraz. Tudi oči, ki so nekoč bile sijajne, zdaj so utrujene in motne, in opažam, da mi počasi rahlo peša vid. Tudi modrice, ki se vsak dan pojavljajo navidezno brez razloga, na moji koži, so odsev moje bolezni. Pa, moji zobje… Ne glede na neštete obiske pri zobozdravnikih, ne glede na vse zobne paste, ki sem jih preizkušala, še vedno se bolj poredko smejim… Še vedno me je sram, ko pridem k zobozdravniku in ko moram vsakič znova razlagati, da zobni kamen ni odsev moje »neskrbi«, temveč, odsev moje bolezni… No, ko smo že pri glavi, tudi moji vztrajni glavoboli in migrene, ki me pestijo in mi grenijo življenje, desetkrat po 14 ur na mesec, so vdane spremljevalke moje bolezni… In vse kar sodi zraven; slabost, bruhanje, občutljivost za svetlobo in vonj… Kolikokorat sva se samo skregala zaradi tvojega »after shave« , ker, ne glede na to kakšen si izbral jaz ga nisem mogla prenesti. Kolikokrat si mi zameril zaradi stavka, ki ga že dobro veš napamet: »Prosim, utišaj TV!« Oprosti, ker zaradi mene ne moreš prižgati dišeče palčke in ker zaradi mene ne moreš poslušati glasno glasbo. Oprosti, ker so v našem stanovanju rolete pogosto zaprte, imam rada sonce, vsaj toliko koliko ti, ampak razumeti moraš, da moje telo ne prenese tako močne svetlobe!!!
Včasih sem sama sebi podobna metulju, ki ljubi svetlobo, če pa hoče živeti, mora stran od nje. Žal mi je, da zaradi mene, tudi ti živiš v poltemi tudi takrat, ko vse okrog nas cveti.
Veš da pogosto pozabljam reči, ki se tebi zdijo samoumevne, in mi velikokrat rečeš: »Zapiši si na listek, tako da ne pozabiš!« Kaj pa naj, ko potem listek pozabim na mizi in odidem nakupovati? Zelo dobro se spomnim, katera je bila moja prva beseda, ki sem jo povedala v otroštvu, če me pa vprašaš, kaj smo včeraj imeli za kosilo, resnično ne vem, kaj naj ti odgovorim.
Vem, da me rad gledaš veselo in nasmejano, toda, tudi to, da moj smeh v minutki lahko zamenja jok, tudi to je del moje bolezni. Vem, da je težko živeti z mojo depresijo, toda, vedi, jaz ne izbiram solze in žalost, temveč solze in žalost pogosto izberejo mene. Oprosti mi, zaradi vsakega smeha, ki sem ti ga nehote ukradla, tudi jaz se počutim oropana vsakdanjega veselja, ko se utapljam v svojih bolečinah.
Stopnice so moj največji sovražnik. Ti jih z lahkoto preletiš, jaz pa vsakič štejem nadstropja in se mi zdijo brez konca. Včasih se moram usesti, ker me noge več ne držijo. Mišice kričijo od bolečin z vsakim korakom, ki ga naredim. Včasih je moje potovanje do 4. nadstropja dalje od poleta na drugi konec sveta. Oprosti ker ti ne sledim. Tudi ko se sprehajava, zaostajam, delam se da opazujem rože, ki cvetijo na travniku, v resnici si pa nabiram moči, da lahko nadaljujem naš 15-minutni sprehod…
Ti bi rad kolesaril, hčerkica bi rada šla na družinsko kotalkanje, jaz pa sem srečna, če pripravim kosilo do konca in potem pomijem posodo. Tudi jaz ne maram ta občutek, da me »je le toliko dovolj, da naredim tisto kar moram«, za vse ostalo me zmanjka… Tudi jaz bi rada letela okoli, plavala, kolesarila, se igrala z žogo, z hčerkico nabirala pomladno cvetje…
Ko nas prijatelji povabijo na rojstnodnevno zabavno, ki bo čez en mesec, pričakujejo da jim odgovorim, če bomo prišli ali ne… Razumeti moraš, da ta trenutek jaz ne morem vedeti, niti to kakšna se bom zbudila jutri zjutraj. Zame je že jutri predaleč!
Bolečine, ki sem jim gostiteljica, so tako različne in tako nepričakovane, da nikoli ne vem, kdaj pridejo, kako močne bodo in kje bodo napadle! Danes si mogoče s težavo uredim pričesko, ker so mi odpovedale roke, jutri se mogoče ne bom mogla postaviti na noge, ker me bo pograbil križ…
Včasih me boli čeljust in takrat ne morem jesti, ne govoriti… Ti bi se pa rad pogovarjal. Oprosti za ta molk… Ta molk ne pomeni, da te nimam rada, pomeni le to, da ti ne morem povedati koliko te ljubim!
Ko mi nagaja ščitnica in mi srce razbija sto na uro, obliva me vročina sredi zime, poleti me pa včasih neznansko zebe… Kolikokrat se je zgodilo, da si ti v kratkih rokavih, jaz pa imam na sebi zimsko jakno… Vedi, da nisem čudna. Jaz sem samo različna.
Pa tudi moj PMS traja in traja… Kako si enkrat za šalo rekel: » Od 30 dni v mesecu, 25 dni si bolna!« Pa še kako je res!
Vedi, da vsakič ko zvečer zaspiš, brez moje nežnosti, to ni zaradi tega, ker te zavračam in te odklanjam, to je le zaradi tega, ker sem zvečer že tako neznansko utrujena, da mi je že spati pretežko!
Razumeti moraš, jaz nisem takšna kot si ti, kot so drugi ljudje. Ti zvečer, utrujen, zaspiš in zjutraj se zbudiš svež in odpočit… Jaz ne poznam tistega občutka! Moje jutro in moj večer sta enaka… Kako včeraj, tako danes, tako tudi jutri… Zate je bolečina v hrbtenici občasna nadloga, zame je dobro počutje nekaj česa se ne spomnim. Če bi nekdo vprašal, kdaj sem se nazadnje počutila odlično, ampak, zares odlično, bil bi razočaran nad mojim odgovorom! Namreč, če sem se kdaj počutila odlično, je to tako daleč za mano, da se tega enostavno ne spomnim!
Nisem črnogleda in nisem pesimist. Moje besede niso »objokavanje« moje »usode«. Prosil si za resnico in to je resnica. Takšna kot je. Brez retuširanja.
To je resnica fibromialgika, za katero si prosil.
Hvala ti, da z menoj deliš »mojo resnico« že dobrih 17 let, čeprav jo ne razumeš! Hvala ti da nisi odnehal, tudi takrat ne, ko je bilo najtežje.
Gordana
_________________
sABrINA |
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
