Pikapolonica
Pridružen/-a: 24.06. 2006, 12:56
Prispevkov: 658
Kraj: Domžale
|
 Objavljeno: 26 Nov 2006 19:24 Naslov sporočila: Ščitnica in jod |
 |
|
No, tole sem nasla na netu, mogoce bo komu pomagalo:
http://www.zdravahrana.net/html/deli/clanki/scitnica_jod.htm
(avtor Prim. J.Tasič)
----------------------------------------------------------------------
Ščitnica in jod
Ščitnica lahko deluje preveč, premalo, ali pa se poveča. Ob spremenjeni aktivnosti, žleza izloča več oziroma manj hormonov, kar se odraža na celotnem organizmu. Ob pomanjkanju joda v hrani, pa se žleza poveča. Poveča pa se tudi ob vnetjih in zaradi različnih strumogenih snovi, ki jih v organizem vnašamo s hrano ali zaradi prirojenega defekta v biosintezi hormona ščitnice. Tako se postopoma razvije golša. Pri preslabem delovanju danes zdravimo premajhno aktivnost s sintetičnimi oblikami hormonov ščitnice, pri prevelikem, pa zaviramo aktivnost z zdravili, radioaktivnimi izotopi ali z operacijo.
Pomen joda v prehrani so spoznali že zelo zgodaj. Jod je halogeni element, in se v naravi nahaja kot elementarni jod ali kot spojina. Najpogosteje je vezan z natrijem ali kalijem. Le spojine so topne v vodi. Padavine izpirajo jod in ga odnašajo v morja in jezera. Tako se v naravi nahaja največ elementarnega joda v morski vodi, v zraku ob morski obali, prav tako pa je povečana koncentracija joda v rastlinah, ki rastejo v bližini morske obale. Jod kopičijo nekatere morske alge, veliko pa se ga nahaja tudi v ribah, in ostalih morskih sadežih. Nekatere soli vsebujejo veliko joda, vendar se ga s tehnološko predelavo soli veliko odstrani.
Že v staro Kitajski medicini so priporočali uživanje pepela morskih alg ( peto stoletje pred našim štetjem). Tako se je času cesarja Shen-Nunga priporočalo, da je pepel alg uživala cela vladarska družina. Golšavost so opisovali tudi Egipčani, stari Grki, Arabci a tudi v srednjem veku ni bila prezrta. Iz zapiskov starih Rimljanov je razvidno, da so poznali golšavost v Alpah in so jo povezovali s kvaliteto vode. V Evropi so cenili sol iz Tassilovih rudnikov v Hallu, saj je bila zdravilna, v Južni Ameriki pa so Inki priporočali uživanje rumene soli iz njihovih solnih rudnikov. Pozneje je nemški znanstvenik, ki je raziskoval življenje Indijancev v Južni Ameriki Humboldt (začetek 19 stoletja) ugotovil, da ta sol iz Andov vsebuje veliko joda.V začetku 19 stoletja, točno 1811 je odkrit elementarni jod. B Courtois, ki ga je odkril, ga prvi poveže z obolenjem ščitnice, in s povečano golšavostjo v posameznih področjih. Povečano golšavost so opazovali predvsem v gorskih predelih, kjer se je zaradi erozije jod izpral iz zemlje. Tako je padla tudi vsebnost joda v rastlinah in živalih, ki so jih ljudje uživali kot hrano, uživali pa so sol iz kamenih rudnikov, ki vsebuje le malo joda.
Tako so sredi 19 stoletja pričeli z raziskavami golšavosti najprej v Švici in Avstriji. Prvo dodajanje joda v prehrano, pa so pričeli Francozi. Zdravljenje z jodom je najprej uvedel v Franciji Prout 1916 leta, v Bernu Coindent, v Ženevi pa Staub 1820 leta. Prvo jodiranje soli je priporočal Boussingault 1831 leta, 1849 pa je Francoska akademija znanosti priporočila jodiranje soli s 100 mg KJ na kg soli. V začetku so dodajali te prevelike količine joda, kar je imelo za posledico precej škodljivih stranskih učinkov.
Jodirano sol so priporočali predvsem ljudem, ki so živeli v endemičnih področjih, torej v predelih, kjer je bila razširjena golšavost. V teh predelih so zabeležili povečano število različnih obolenj, ki so bila vsa povezana z razvojen organizma. Otroci so zaostajali v rasti, bili so tudi umsko nerazviti, pogost je bil pojav kretenizma.
Zato so države uvedle obvezno jodiranje soli. Med prvimi, ki je to uvedla v praksi je bila Avstro Ogrska (1864 leta). Problem golšavosti s komplikacijami v razvoju so bili pogost pojav na področju centralnih Alp. To so bila predvsem področja v notranjosti v predelu visokih gora, v zaprtih dolinah, a tudi na področju Balkana – Dinarsko pogorje.
Te aktivnosti so zastale po prvi svetovni vojni, tako da je leta 1928 v Bernu sklicana konferenca o jodiranju. Predpisana so pravila o jodiranju, saj se je spoznalo, da jodiranje vode, kruha, ali sladkorja ni enako učinkovito kot jodiranje soli. Jod je tudi hlapen, in iz vode in sladkorja hitreje izhlapeva kot iz soli. Večina držav danes uporablja za jodiranje soli jod v obliki kalijevega jodida (KJ). Od 1930 se je soli dodajalo 5 mg KJ na kg soli. Pri nas je bila to praksa vse do 1955 leta, ko se je količina dodanega joda povečala na 10 mg na kilogram soli.
Jod in sol
V tehnologiji jodiranja soli sta uporabni dve metodi; suha in mokra. Po prvi se v posebnih strojih meša KJ s soljo, pri drugi pa se škropi sol na tekočem traku z raztopino kalijevega jodida. Danes se pri nas dodaja 10 mg KJ na kilogram soli, v tropskih deželah pa kalijev jodat (KJO3). Pri nas je obvezna uporaba jodirane soli tudi za prehrano živali.V nekaterih državah so te količine nekoliko višje, v drugih pa jodiranje sploh ni obvezno.
Naravno pridobljene soli iz morja ali solnih rudnikov, vsebujejo različne količine joda, v različnih oblikah. S prečiščevanjem soli se ta količina zelo zniža, zato se priporoča uživanje polnovredne soli. Za normalno delovanje organizma človek potrebuje 35 do 50 mg soli letno kar je približno 80-100 mikro gramov joda dnevno. Jod se resorbira v prebavnem traktu, po krvi potuje v žlezo ščitnico, kjer se v celicah veže na beljakovine. Tvorbo hormona nadzira hormon TSH in možganski center v hipotalamusu.
Delovanje hormona sem že opisal, menim pa, da je pomembno, da opozorim, da nekatere snovi zavirajo normalno delovanje ščitnice. Tem snovem pravimo strumogene snovi. To so posamezne umetne kemične sestavine, ki se uporabljajo tudi kot zdravila. Snovi naravnega izvora pa se nahajajo v številnih rastlinah. Poznano je, da so krave, ki so se pasle po travnikih kjer so rasle rastline poznane kot zeljnice iz rodu Brassica, povrgle nenormalno razvita teleta. Z raziskavami so ugotovili, da te rastline in nekatere vrste zelja, redkvice in še druge rastline vsebujejo veliko snovi, ki zavirajo delovanje ščitnice in povečujejo nastanek golše. Prisotne so predvsem v sveži rastlini, s kuhanjem pa razpadejo.
Prisotne so tudi v soji in sojini moki, kjer pa delujejo nekoliko drugače. Tako se priporoča, da se pri pripravi jedi iz soje, soja termično obdela. Danes so tako ogroženi predvsem jedci presne hrane, zlasti če ne uživajo dovolj soli. Na presnojedce prežijo še druge nevarnosti.
Termična obdelava hrane je koristna. Uniči številne klice, spremeni pa tudi različne snovi, ki postanejo aktivne šele po kuhanju ali dušenju. Kot primer naj navedem samo paradižnik. Z dušenjem paradižnika se tvori posebna snov likopen (prisotna je v paradižnikovi mezgi, v surovem paradižniku je ni), ki zmanjšuje možnost mutacije celic in se priporoča moškim, ki imajo težave s prostato.
Na drugi strani pa priporočamo uživanje rib. Najpogosteje se priporočajo sardele, skuše, losos.. (1- 2 krat na teden). Ribe, ki živijo po več let kopičijo v svojem sicer kvalitetnem mesu težke kovine, zato priporočamo uživanje teh, le občasno. Tudi rastline kopičijo jod. Veliko ga je v špinači, ohrovtu, koruzi, polnovrednih žitih, jabolkih in hruškah. Količina joda v teh rastlinah lahko zelo niha, saj je odvisna od joda, ki se nahaja v humusu.
Največ joda pa je v morskih algah. Alge kopičijo jod in se zato in zaradi drugi mikroelementov in beljakovin priporočajo kot dodatek k hrani. Najbolj poznane in uporabne za kuhanje in pripravo jedi so alge: Arame, Kombu, Wakame, Hiziki, Nori;.. a tudi alge Algea, Chlorela in Spirulina vsebujejo precej joda. Alge dodajamo kot začimbo prikuham, omakam in predvsem zelenjavnim juham. Po različnih receptih Japonske kuhinje se pripravljajo tudi kot samostojna jed. Nekatere so pripravljene tako, da jih lahko uživamo tudi v obliki tablet.
Ob rasti in povečani fizični aktivnosti a tudi v času rekonvalescence, se poveča potreba po vitaminih, mikroelementih a tudi po jodu. Zelenjava in sadje, ki rastejo hitro na osiromašenih tleh vsebujejo premalo mikroelementov in vitaminov. Nekateri dodatki hrani, ki vsebujejo vitamine in mikroelemente, vsebujejo tudi jod. Preparat ABC vsebuje nekoliko več joda, kot je predpisana dnevna doza (RDA) in ga priporočamo športnikom z velikimi obremenitvami. Nam z vsakodnevnimi obremenitvami pa zadostuje že 1 tableta mineralno vitaminskega kompleksa Full Spectrum ( BIOTOP) dnevno.
Za vsakodnevno uporabo v gospodinjstvu priporočamo uporabo polnovredne morske soli, kateri je dodan tudi jod, saj se v takšni soli nahajajo tudi drugi, organizmu koristni elementi. Danes se pri zdravljenju nekaterih obolenj ščitnice priporoča sol z višjo vsebnostjo joda. Če kupujemo sol za pripravo jedi, izberimo grobo zrnato, saj takšna v svoji kristalni strukturi ne zadržuje samo več joda, ampak ga zadržuje tudi dlje. |
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
