Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

Daisy

HORMONSKE TEŽAVE IN NAŠE REAKCIJE

Sabinina tema : Kako naše bolezni ščitnice vplivajo na našo družino, partnerja me je spodbudila k pisanju tega prispevka.

Hormonske težave ob nepravilnem delovanju žleze ščitnice so zelo nepredvidljive in kot sami še predobro opažamo, močno vplivajo na naše razpoloženje, fizično počutje, in posledično tudi na naše odnose z okolico – ožjimi družinskimi člani, prijatelji, sodelavci in drugimi. Le-ti se odzivajo zelo različno. Nekateri nas skušajo razumeti in biti tolerantni do nas, nas sprejeti z boleznijo vred, spet drugi nas ne prenašajo, grobo reagirajo in prepir in slabi odnosi so tu. Pravzaprav ne moremo pričakovati, da nas bo okolica kar naprej samo razumevajoče sprejemala, pa čeprav nismo prav nič krivi za svoje stanje. Tudi oni imajo svoje probleme, svoje težave in tudi za njih to ni vedno enostavno. Zato moramo sami narediti čimveč kar je možno – predvsem za nas same, da bomo lažje živeli, kot tudi za vse naše, ki jih imamo radi.

Kako si pomagati? Rezultati regulacije s tabletkami so za take probleme vsekakor predolgotrajna zadeva. Pomoč je potrebno poiskati drugje. Prepričana sem, da ta pomoč niso kake dodatne antidepresivne, pomirjevalne ali druge podobne tablete in pripravki za uravnavanje razpoloženja. Pomoč je treba poiskati v sebi.
Predpostavljam, da je marsikdo kar poskočil ob gornjem stavku. Ampak če verjamete ali ne, drži. Kot pravijo v neštetih reklamah: DOKAZANO:lol:

Ali ste gledali film Čudoviti um? Če ga še niste, si ga le oglejte .
Govori o resnični (še živeči) osebi – shizofreniku in nobelovem nagrajencu John Forbes Nash-u ( http://en.wikipedia.org/wiki/A_Beautiful_Mind_%28film%29 o filmu in
http://en.wikipedia.org/wiki/John_Forbes_Nash o Johnu kot znanstveniku)
ki ni bil genij le na področju matematike, temveč tudi na področju svoje bolezni. Z njo se je namreč spopadel in jo obvladuje z razumom, z opazovanjem, z zavedanjem. Enkratno. Vredno veliko več kot nobelova nagrada.
Primer: Ker se mu vseskozi prikazujejo neresnične osebe in tega pač ne more preprečiti, se je streniral tako, da – ker se tega zaveda, v takem primeru drugega mimoidočega vpraša – »ali res stoji poleg mene ta in ta oseba?« . Če je odgovor »ne«, se obrne stran in ne komunicira z njo, ker se zaveda, da je oseba le njegov privid, pa če se mu zdi še tako resnična.
Kaj želim s tem povedati? To, da si lahko pomagamo tako, da podobno reagiramo tudi mi ob svojih težavah.

Če vemo, da nam hormonalne težave povzročajo nešteto stisk – od anksioznosti, pretiranih skrbi, do depresije, pa razdraženosti, netolerance do drugih in samega sebe, čustvene nestabilnosti in preobčutljivosti ter vrsto drugih nevšečnosti, se lahko ves čas opazujemo in vsak trenutek »razkrinkamo bolezen« in omilimo njeno pojavnost.

Primer, ki ga sama največkrat doživljam: Ponoči – najraje proti jutru, se včasih zbudim in misli mi začnejo begati po glavi – skrbeti me začne vsaj ena, še raje pa kar več reči – in to resnično skrbeti, postaja me strah da se določena reč ne bo zgodila ali da se bo zgodila, pa karkoli v zvezi z otroci itd.... Če dopustim to premlevanje v glavi, začutim še udarjanje srca, začnem se potiti in spanja je konec, ostane skrb in slabio počutje za vse naslednji dan.
V takem primeru se (sedaj že rutinsko kar takoj !) zavem, da mi nagajajo hormnoni in si rečem: » NE - To je anksioznost, ki jo povzročajo hormoni! To ni trezno ramišljanje o problemu, o tem bom razmislila jutri, ko bom budna (zanimivo, da mi podnevi marsikatera taka skrb sploh ne pride na misel ??). Sedaj ni pravi čas, sedaj ne bom nič rešila, samo sekirala se bom. Trenutno moram še spat, saj sem zaspana in še utrujena....« Nekako zaustavim tok misli, naredim nekaj umirjenih počasnih vdihov in izdihov (kolikor je potrebno) in z izdihom izpihnem ven tudi skrbi (vizualizacija) in skušam dobiti občutek, da me stanje po izdihu dela zelo zaspano.... S treningom in vztrajnostjo se to doseže. Podobno se lahko naučite premagovati vsako nespečnost. Morda ne deluje vedno, marsikdaj pa že. 

Gre zato, da vklopimo »zunanjega opazovalca« - ki nam nepristransko (brez graje !!) pove, kaj počnemo in pomaga razkrinkati naše reakcije.:« oh, lej no, spet sem nestrpna, tečna... spet me daje... » in skušamo svojo naravnanost »obrniti«... pravijo, da ko nekaj razkrinkaš, izgubi svojo moč. Vedno pomaga če nekjkrat umirjeno in malo počasneje vdihnemo in izdihnemo in si predstavljamo, da slabo počutje in nervozo ali karkoli že, izpihamo ven... In ostanemo prazni... in se napolnimo s svežim zrakm...
Lahko gremo pod tuš in si predstavljamo, kako jezo, skrbi, žalost... splaknemo z vodo iz sebe, kako gre ven skozi stopala in se odplakne v odtok...

To so taka drobna pomagala, ki – če jih vztrajno počnemo, zelo pomagajo. Tudi v vsakdanjem življenju – ne le ko imamo hormonalne probleme.
A ne razumite me narobe- ne gre za to, da potlačimo čustva in si jih ne priznamo – tega sploh ne smemo narediti. Gre zato, da jih razumemo, zakaj so tu in se vprašamo – ali so realna (ali je skrb recimo upravičena ali pretirana) ali potencirana. Če so realna, odreagiramo – tudi zakričimo, se zjokamo, ali karkoli – ampak se temu ne prepuščamo ure in ure ampak si rečemo – O.K. hudo mi je, tečna sem – upravičeno in vem zakaj. Ampak zdaj je dosti. Škoda mojega časa, da se neprestano valjam v tem.....

Vse skupaj postane vaja, vaja, trening... Ponavadi gre tako, da sprva opaziš svoje reakcije prepozno – ko so že mimo... potem se to pomakne nazaj in se opaziš in morda ustaviš že na sredi, potem še pred reakcijo, pa si vseeno ne moreš kaj, da ne bi ...  Na koncu pa nas ne razburi več vsaka malenkost, ne kričimo na otroka ali partnerja brez veze, ne prizadane nas vsaka beseda ali dejanje, ne dopuščamo si, da ne spimo zaradi pretiranih skrbi za stvari, ki se morda sploh ne bodo zgodile.....

Marsikdo bo rekel – a zdaj naj se pa jaz kontroliram in bremzam, da bo drugim okoli mene dobro, jaz pa ubogi bolnik naj trpim ..... bedno ! Če gledate na to tako, je pač tako...

Če pa pogledate z druge strani je povsem drugače.
Bolezen je tu, je kronična in tu ni pomoči, treba jo je sprejeti. Lahkko pa spremenimo svoje doživljanje v zvezi z njo. Vezani smo na tablete in svojo moteno delujočo ščitnico. Z okolico lahko kot taki živimo v sožitju ali pa v stresu. Sami lahko doživljami svet (zaradi hormonov ali pa že itak) na stresen način ali pa se naučimo stvari doživljati manj stresno, bolj umirejno... in verjemite, da se kakršne koli življenjske probleme veliko lažje rešuje če smo relativno umirjeni in lahko zbrano in sproščeno razmišljamo o njih.

Ni enostavno, ampak je mogoče. Poizkusite, vredno je !
_________________
Naj nam bo dan pogum, da spremenimo, kar lahko spremenimo.
Naj nam bo dana moč, da sprejmemo, kar ne moremo spremeniti.
Naj nam bo dana intuicija, da ločimo med enim in drugim.

cekinčica · Objavljeno: 29 Sep 2007 20:36 Naslov sporočila:

Draga Daisy,

hvala ti za te besede. Resnično se strinjam s tabo, da lahko kljub bolezni, same naredimo veliko zase. Iz svoje lastne izkušnje lahko povem, da to še kako drži - ko sem bila po prvem letu svoje najmlajše preveč utrujena, izčrpana, verjetno so svoje naredili tudi neurejeni hormoni.

Bila sem sitna, hotela sem, da mož naredi po dve stvari hkrati, nadirala starejša dva otroka, smilila sem se sama sebi, kako so vsi okoli mene kruti, nihče nič ne pomaga, jaz sama za vse. Resnično je bilo naporno, utrujajoče. Preveč stvari za eno osebo, a tudi zavedala sem se, da sitnarim. Preveč. Pa nisem mogla iz tega. Ampak končno je bilo možu dovolj. Zaprl se je vase, bežal pred mano, odtujila sva se. Končno pa sva sva bila na srečo prisiljena najti čas za odkriti pogovor. Ko sva si povedala vse, kar naju moti drug pri drugem. In ugotovila sem, da sem naredila vsaj polovico napak, da sem vsaj polovico kriva za najin mukotrpen odnos. In sem se začela kontrolirati. Da nisem zasitnarila, da nisem zavpila. Postalo je prijetno. Postala sem ponosna nase, kaj vse zmorem, on je postal zadovoljnejši, ker sem postala prijazna.

Ampak potrebna je bila disciplina, huda disciplina. Ampak to je itak v naši glavi. Same moramo narediti konec temu, da se smilimo same sebi.Dejansko sprejeti življenje in vse, kar nam prinaša, tako kot je. Bolezen je tu, vemo da nam tako ali drugače ponagaja, ampak lahko smo kljub temu prijazne in vesele. Ponosne nase, pa bodo tudi drugi na nas. Nas imeli radi, kaj naredili za nas, nas razbremenili. Eno z drugim. Če smo slabi, se nam to vrne. Če smo dobri, pa tudi.

Poskusite, zares se da! :D

Mirno noč,
Cekinčica

Daisy · Objavljeno: 29 Sep 2007 22:41 Naslov sporočila:

Hojla, Cekinčica, prav vesela sem tegale tvojega posta, res si lahko ponosna nase, ker te stvari res ne grejo kar u izi.
To je resnično včasih tudi večletni trening ali pa dril ali kakorkoli že - preden res začutiš drugače. Disciplina, res je.

Ampak ko nekaj časa takole kontroliraš sam sebe, postane vedno manj disciplina, zleze ti pod kožo in ni ga lepšega občutka, kot ko se zaveš, da se ni treba več kontrolirati, da stvari resnično gledaš drugače, da odreagiraš res spontano in globoko v sebi bolj mirno, ne da bi pomislil na to. In vidiš, da ti je lažje in lepše živeti.

Potem postane življenje igra in zanimino ter lepo. Kljub težavam, ki nas še pestijo - ker jim ne pustimo več, da nam usmerjajo in kvarijo življenje.
_________________
Naj nam bo dan pogum, da spremenimo, kar lahko spremenimo.
Naj nam bo dana moč, da sprejmemo, kar ne moremo spremeniti.
Naj nam bo dana intuicija, da ločimo med enim in drugim.

Neva · Objavljeno: 30 Sep 2007 21:55 Naslov sporočila:

Ja Daisy, trening je treba,... se strinjam. Sem ga vpeljala v svoje življenje za določen čas, a žal tudi pozaboa nanj. Moj ritualj je zmotil nek dogodek in še zavedala se nisem, sem pozabila na vsakdanjo "čistko". Hvla, sedaj bom spet začela.
_________________
Nevenka

Vsak dan je priložnost za novo, lepo in prijetno doživetje.

Tina

Bravo Daisy, tole pa je zlata vredno. Tudi jaz semo še tulim po hiši in se čudim, zakaj nihče več ne trza. Ko mi prekipi se niti ne morem kontrolirat. Včaih se niti ne zavedam svojih reakcij.
Ravno ta vikend sem poslušala še pridigo kako sem vedno utrujena, slabe volje...

Punce kar pišite o najmanjšem uspehu, da bomo videle, da se res da in poskušale posnemat :D

Sabrina

Hm, sama se derem po službi, doma... saj se skušam kontrolirat, samo ko zasveti lučka, eksplodiram. Sem pa od zelo bio kolegice slišala, da sem sama kriva in odgovorna za svopjo bolezen....
_________________
sABrINA

cekinčica

Draga Sabrina,

ja vem, poznam tudi jaz eno, ki bi mi rekla, da sem si sama kriva za bolezen. Verjetno z nekaterimi dejanji res lahko stanje v svojem telesu poslabšamo ali spremenimo potek, o tem bi se dalo razpravljati še in še. Mislim, da lahko na to temo rečemo kakšno na srečanju. Sicer pa mislim, da tisto, kar smo naredili v preteklosti ni več v naših močeh, da popravimo. Popravljamo lahko samo sedanjost. Osredotočimo se raje na tisto, kar lahko spremenimo zdaj.
Če vam bo lažje - poskrbimo za današnji dan - ko pridete domov, namesto da bi koga nadrle, poskusite z kratkim pozdravom. In preden koga nadrete, stopite v stran, jih poglejte, kako ste jih veseli, da so doma, potem pa se bo prva jeza že razkadila. PO KORAKIH, punce. Ne gre na hitro. Uro za uro, dan za dnem, pa pride prijaznost, kot je rekla Daisy, kar sama od sebe.

Pogumno,
Cekinčica

Daisy

Ja, da smo sami krivi za svojo bolezen.... To gre malo drugače.. Veliko ljudi kar znori, ko sliši tako izjavo... Ampak drži - samo ne tako direktno.. In ne spet razmišljat zakaj so si krivi mali otroci, ko zbolijo... vse skupaj je ena filozofija, ki je tule ne morem razlagat... Moram pa reči, da nekak verjamem vanje. Mogoče zato, da mi je lažje živet.. ??

Najprej - beseda krivi sploh ni na mestu. Tu ni krivde, saj človek vedno dela tisto, kar misli da je zanj in za druge najbolje oziroma kar pač zmore v tej smeri.

Po vseh kitajskih, energetskih, ezoteričnih in kaj vem kakšnih še teorijah, pa se sami spravimo v stanje, da zbolimo. To jaz verjamem.

Po čisti logiki - če imam v sebi negativne misli dlje časa (stres, žalostni dogodki, sekirancija, razni pritiski itd..), in če ne znamo na njih odreagirati tako, da jih izčistimo iz telesa (jih "izživimo" na nek način - damo iz sebe tako ali drugače), nam pade odpornost in telo si ne more pomagati in se renovirati, čeprav bi se in se ponavadi tudi je sicer lahko - in pojavi se bolezen.
Po "ezoteriki" ali kako naj to imenujem, pa si s tem zablokiramo določene pretoke energije, in na tistih mestih se začne porajati bolezen.

Za ščitnico ja tako zelo značilen vzorec, ki pomaga zbolet, da ne dvomim vanj. Ščitnična čakra se zapacka in zablokira kadar ne moremo dati iz sebe kar mislimo, kadar me noremo povedati svojega mnenja, se postaviti zase, kadar nam je hudo, pa ne moremo dati tega iz sebe... takrat se dobesedno zadavimo, kar lepo čutimo v zadrgnjenem grlu - še najbolj recimo kadar ne moremo jokat in nam je hudo.

Tako da si v bistvu res sami povzročimo probleme - ampak tega ne smemo gledat tako kot da smo KRIVI... nasprotno - bolezen nas opozori, da delamo grdo s seboj, da se nimamo dovolj radi, da ne znamo preseči stvari, ki se dogajajo okoli nas, jih ne znamo pravilno in pravočasno "predelati"...

Za nazaj ne moremo spremeniti niti sekunde - kot je Cekinčica lepo povedala. Imamo pa odprte vse možnosti, da spremenimo marsikaj za naprej. Samo odločiti se je treba. In če je verjeti tem teorijam, lahko popravimo vse (no, ščitnice res ne bomo dobili nazaj - za to je prepozno)
in si omogočimo srečno in kvalitetno življenje - tudi z boleznijo.
_________________
Naj nam bo dan pogum, da spremenimo, kar lahko spremenimo.
Naj nam bo dana moč, da sprejmemo, kar ne moremo spremeniti.
Naj nam bo dana intuicija, da ločimo med enim in drugim.

Pikapolonica

Hm ja dobro si tole napisala Daisy, se strinjam, da je nesmiselno razpravlhat o krivdi...je pa res, da se clovek vcasih znajde v okoliscinah, ki jim enostavno ni kos, ki so za njegovo "preobcutljivost" prevec, pa ali jih ne more spremenit, ali ne more spremenit svojega odziva nanje, ali pa tega ne zna...ceprav se lahko zelo dobro zaveda, da se pocuti slabo in da se dela skoda. Mislim, da so za scitnicne bolezni znacilne situacije, ki jih posameznik dozivlja kot neresljive (v tistem trenutku), to v hormonskem sistemu pomeni tudi obremenitev. Konkretno za Hashimoto je znano, da je posledica dolgotrajnega stresa, narejeni smo namrec tako, da hormoni znajo reagirat na trenutni stres v smislu bezanja pred levom, v modernem svetu pa je vedno vec konstantnega stresa, ki se ga clovek pogosto sploh ne zaveda vec. Adrenalin namrec uravnava in stimulira imunski odziv, zato konstantno zvisana raven adrenalina povzroci, da ne zavre pravilno imunskega odziva in posledica so avtoimune bolezni. Mislim, da je nekaj na to temo tudi v knjigi
Alojza Ihana: Do Imunosti z glavo, kjer avtor tudi nekako opozarja, da smo ODGOVORNI in ne KRIVI, do svojega zdravja. So pa seveda okoliscine, ko se pri vsej dobri veri in naravnanosti ne mores izogniti stresu, ce nisi ravno kak guru, ki obvlada um, telo in duha, to pa nas vecina ni ;).
Lp Pika

Daisy

Ja, Pikapolonica, govoriš o preobčutljivosti in okoliščinah, ki se jim ne moremo izogniti, o adrenalinu, ki se sprosti ... ravno zato moramo delat na sebi, da smo se na take okoliščine sposobni drugače odzivat in potem tudi adrenalina ni toliko, ker nismo več tako občutljivi. To je ravno bistvo vsega o čemur govorim !

In to se da strenirat oziroma spremenit v sebi - pa hormoni gor ali dol. Ne rečem, da se da popolnoma eliminirati - jasno, da ne, saj smo samo ljudje. Se pa da zelo ublažiti naše odzive - posledično je manj hormonskega in telesnega odziva in začaran krog je prekinjen ali vsaj zelo zabremzan.

Glede gurujstva - povem ti iz lastnih izkušenj, da ni treba biti guru - niti meditirat niti obvladati um in telo. Treba se je le odločit in začet opazovat svoje reakcije in jih "obračat" na bolje. Na žalost nas mora neka reč zabiti res skoraj popolnoma na dno, da začnemo drugače razmišljati in res spreminjati svoj odnos do vsega. Tudi do skrajnih stresov in situacij in povem ti - še vedno te ruknejo, ampak niti približno ne več tako kot prej.

Govorim res iz lastnih izkušenj. Če bi pred recimo 8 leti kdo meni omenjal take reči, sploh ne vem, kako bi reagirala. Verjetno bi se razkurila in nazjala osebo, ki bi mi to govorila in ji stokrat dokazal da govori bedarije in daa ne moreš vsega enostavnozignororat in živet u izi... Si kar predstavljam mojo reakcijo ... A življenje me je v nekem trenutku vrglo tako na dno, psihično in fizično, da sploh nisem imela izbire - si nisem mogla predstavljat, da bom kdaj v taki situaciji (ni šlo samo za bolezen). Nikoli ne bom pozabila, kako sem se po zadnji novici od mnogih, ki so me sesule, sesedla na posteljo, se stulila do nezavesti i v skrajnem obupu (totalna ateistka - kar sem zapriseženo bila) prosila boga, vesolje, energijo ali kar pač slučajno obstaja "tam zunaj", naj se zgodi nekaj - karkoli, da bo meni bolje, da mi bo življenje lažje, ker tako ne morem več živet.
In potem se je kolesje začelo vrteti kot v čarovniji....

In v taki situaciji ne filozofiraš več o tem, kako nimaš izhoda in kako te okoliščine ubijajo.. Če imaš vsaj malo iskrico volje do življenja - boljšega življenja v sebi, se odrineš od tal in začneš razmišljati popolnoma drugače. In dopuščaš veliko možnih rešitev, če ti je dovolj hudo, nobene rešitve apriori ne zavrneš, vsako spustiš do sebe in s svojim občutkom (intuicijo) delaš selekcjo. V vsakem momentu hočeš narediti nekaj, da ti bo bolje - ker nočeš nikoli več, da bi ti bilo tako hudo.

Pa to ni kot bi pritisnil na gumb in bi te razsvetlilo... kot v kakšnem filmu -sploh ne - odločiš se, da se ne pustiš več preveč rukati takim stvarem in začneš z delom - treningom - vsak trenutek se zavedaš tega, da narobe reagiraš, da preveč podlegaš stresu, se sprašuješ kaj imaš od tega, da tako reagiraš itd...itd... vaja, vaja, trening.... dobesedno trening za življenje. In debatiraš, in bereš ustrezne knjige in malo razmišljaš o tem.... In to traja, lahko tudi nekaj let.

Ampak rezultati so - in nagrada je ogromna.

Ponavadi rečem komu, ki mi zatrjuje, da ga življenje tepe in da mu ni pomoči in da nima kaj naredit, da mu že ni še dovolj hudega, da bi začel razmišljati drugače...... Malo kruto, a resnično. Ljudje imamo v že sebi po naravi nagon za preživetje in željo po boljšem. In v skarjni fazi, se v nas to vzbudi. Ampak zakaj je treba čakat da najprej padeš na dno ?? A ni to brez veze?
_________________
Naj nam bo dan pogum, da spremenimo, kar lahko spremenimo.
Naj nam bo dana moč, da sprejmemo, kar ne moremo spremeniti.
Naj nam bo dana intuicija, da ločimo med enim in drugim.

Pikapolonica

:) se strinjam s tabo Daisy, da smo ljudje trmasta bitja in da se blazno upiramo spremembam. jaz ne tarnam nad tem, da me zivljenje tepe ali kaj podobnega, sem pa bila v obdobju, ko se je Hashimoto pojavil izpostavljena zelo hudemu custvenemu stresu, ki bi ga tezko eliminirala, ker smo pac tako narejeni. Mogoce bi lahko ublazila svoj odziv nanj, ampak ko razmisljam za nazaj, po moje ne bi znala drugace reagirati. Skratka verjamem, da se da s treningom marsikaj narest, samo stresa se vcasih niti ne zavedas. Jaz sem bila prepricana, da sem popolnoma skulirana, precej lazje je ce tulis ;), kot ce stiskas zobe pa se tega bremena ne zavedas...Skratka ljudje ne znamo najboljse ravnati z lastnim custvenim svetom in potem je vcasih sele telo tisto, ki odreagira...
Lp Pika

Daisy

Seveda. Saj je bilo z menoj enako. Ko je prišlo nisem imela pojma kako in kaj, da bi mi bilo lažje, zato me je pa taklo vrglo.
Da bi bilo lahko drugače, začneš gruntat šele potem, ko že krepko skasiraš svojo "dozo" - na žalost.
_________________
Naj nam bo dan pogum, da spremenimo, kar lahko spremenimo.
Naj nam bo dana moč, da sprejmemo, kar ne moremo spremeniti.
Naj nam bo dana intuicija, da ločimo med enim in drugim.

maga

Se strinjam.
Šele ko te življenje (oz. tisti katerih se življenje poslužuje kot orodja...) vrže na tla in te potepta in povalja v prahu in blatu - šele takrat se nekateri zmigamo in zažnemo razmišljat drugače. Roditi se z drugačnim (beri: bolj samoohranitvenim ) karakterjem, je božji dar, za katerega se mi vsiljuje misel, da je posledica prejšnjih izkušenj...prejšnjih življenj ko si se valjal v prahu...

Upam samo da mi bo lekcija tega življenja ostala vtisnjena tudi v naslednjih Idea

LP
bojana
_________________
Življenje je tisto kar se nam dogaja, medtem ko mi delamo drugačne načrte...
Kar nam je namenjeno, nam ne uide. Kar nam ni namenjeno, ne bo nikoli naše. Se torej izplača razburjati, če stvari ne gredo tako, kot hočemo mi??

Daisy

Ja, kaj pa tista amnezija al kako že pravijo, ko se rodiš in za katero že oni tam zgoraj baje ugotavljajo, da jo morajo malo zmanjšat, ker tako ne gre več naprej....

Meni so je dali veliko dozo - ker so me morali sedaj kar krepko nasuvati v rit, da sem se zmigala.

Pa kot vidim okoli sebe, tudi precej drugih onile že dolgo trkajo, suvajo v rit, trepljajo in vse mogoče, pa se le-ti ne premaknejo ni za ped....

_________________
Naj nam bo dan pogum, da spremenimo, kar lahko spremenimo.
Naj nam bo dana moč, da sprejmemo, kar ne moremo spremeniti.
Naj nam bo dana intuicija, da ločimo med enim in drugim.

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli