ginny
Pridružen/-a: 24.03. 2013, 17:06
Prispevkov: 1
|
 Objavljeno: 24 Mar 2013 18:23 Naslov sporočila: depresija ali posledica hipotiroze ? |
 |
|
zivjo,
imam neko vprasanje.. vrjetno je odprtih ze veliko pogovorov na to temo, samo si z njimi ne znam pomagat. od rojstva imam hipotirozo tako da ce ima to kaj veze kar se z mano dogaja..
Nevem kdaj tocno se je to zacelo, ampak tega sem se zacela zavedat v 1. letniku srednje sole : takrat sem se zredila skoraj za 10 kil, zaprla sem se pred vsemi in imela grozen obcutek v trebuhu - kot da bi imela nonstop kamne v zelodcu. Ko sem bila z druzbo zunaj sem si zaželela biti doma, ko pa se bila doma, sem pa zacela panicno klicat prijatlje.
to se je nehalo samo od sebe, niti ne spomnim se kdaj.
Kakorkoli, zdaj se je vse vrnilo po 2 letih, matura se bliza jaz pa dobivam napade da bi sla najraje do ravnatelja in se izpisala iz sole.
sem si celo prebarvala sobo, ce bi mi to kaj pomagalo, ampak ni.
Spet se ponavlja tezek obcutek v zelodcu, zbadanje v srcu, utrujenost, zivcnost in napadi panike poleg tega pa se mi pojavljajo cisto nasprotna obcutja- zjutraj se zbudim popolnoma vredu, vesela kot se nikoli in se mi zdi vse hecno in neumno kako sem se pocutila prejsni dan in potem naslednji dan spet drugace , mogoce zdaj ko je zima vsi postanemo malo depresivni samo meni se mesa. Sem se neki petek kot ponavadi napila in se spomnim da sem stala na sredi zelezniske in sem cakala vlak, prisel je cez 5 min ko sem bila ze drugje, ampak mi je bilo takrat popolnoma vseeno ce bi cakala se naprej. Skratka 'ubiti se' je moja skoraj vsakodnevna tema v glavi.
Smesno mi je ker se dobro zadrzujem glede na to kaksen 'tornado' imam v sebi nekateri me imajo se vedno za veselo osebo ki ima kdaj svoje 'muhice' v doma se pa isto zadrzujem, mogoce se bolj, ker enostavno nemorem prenest misli na to da bi se morala o mojih obcutkih pogovarjat z matero.
Moja glava enostavno ne utihne, ko sem dobre volje se popolnoma prepricam da bom spremenila svoje socialno zivljenje, da se bom bolj smejala in spoznala cim vec ljudi in postala bolj aktivna.
Na svoje slabe dni pa da bom pustila solo, se zavila v odejo, poslusala glasbo, gledala v strop in jokala
Strah me je zivljenja na svojem, ko se bom enkrat odselila, kaj bo ob takih dnevih z mano, ko ne bo nobenega pred katerim bi se zadrzevala, seveda se bo prileglo da se bom na glas in kriče zjokala, zbrcala stene in se napila, ampak bojim se tega ker ne bo nobenega ki mi bi pomagal se sestavit nazaj do naslednjega zloma.
Ne razumem kako se ljudje lahko nonstop smejejo pogovarjajo in so polni energije, ob mojih dobrih dnevih jim res zavidam .
Ne vem kaj se dogaja z mano- ali je to depresija ali bipolarna motnja ali samo moja osebnost, ampak je naporno in grozno zivet s tem.
Tako, to bo zaenkrat vse, ce se bo komu dalo prebrat in odgovorit.
Lp |
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
