Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

30daisy · Pridružen/-a: 02.04. 2007, 12:08 Prispevkov: 16

Pozdravljene Metuljčice!

Sem nova na tem forumu. Odkrila sem ga slučajno in prav vesela sem tega. Prebrala sem nekaj zgodb (veliko branja me pa še čaka) in se odločila, da vam povem še svojo.

Preden se tega lotim, naj povem, da si lepšega in primernejšega imena niste mogle izbrati.
Že zato, ker ščitnica po obliki spominja na metulja. Drugi razlog pa – saj poznate metulje, njihovo preobrazbo iz gosenice v čudovita bitja. Sama na svojo bolezen gledam kot na priložnost, da se preobrazim, da nekaj naredim zase, se spremenim na bolje, ni pa bilo zmeraj tako…

Moja preobrazba je potekala takole.

Stara sem 30 let. Čeprav so mi diagnozo postavili pred tremi leti, verjamem, da se je vse skupaj začelo že prej. Spomnim se čudnega cmoka in neke vrste utripanja v grlu še iz otroštva, ko se mi je zdelo, da ne morem prav požirati, dihati. Spomnim se hudih glavobolov, ko se mi je kar temnilo pred očmi. V srednji šoli sem trenirala tek in bila prepričana, da imam zaradi napora otečene bezgavke na vratu…

Po mamini smrti (bila sem stara 16 let) se je polagoma začelo moje slabo počutje, bolezni, strahovi. Najprej ohromitev desnega obraznega živca (prebolela sem to in ni se ponovilo), potem pa počasi zbadanje okoli srca, občutek, da mi primanjkuje zraka. Predvsem pa anksioznost. Strah pred smrtjo. Ali imam tudi jaz raka kot mami in toliko drugih sorodnikov?
Drugi so seveda mislili, da je za moje slabo počutje kriv naporen študij, premalo gibanja na svežem zraku. Gotovo je kaj pri tem imel tudi stres, pa vendar.
Zanimivo, da je že tedaj (10 let je tega) moja zdravnica pomislila na ščitnico. Prvi izvid je pokazal nepravilnosti, ko pa sem čez en teden za vsak slučaj, da bodo izvidi gotovi, dala kri še enkrat, je bil TSH v mejah normale.

Do poroda pred tremi leti in pol sem bila uradno zdrava, razen alergije na cvetni prah, ki me daje že od 14. leta. A počutila se nisem tako. Ves čas sem se nečesa bala, bila v sebi nezadovoljna, mislila, da mi manjka samozavesti, že sama sem se imela za hipohondra. Ves čas sem se opazovala, premišljevala kaj vse me boli in zakaj mi zmanjkuje sape in se analizirala. Mislim, da sem veliko delala proti sebi. Večino časa sem prebila za knjigami, študirala, časa zase sem si vzela le redko. Nisem bila čisto na dnu, nesrečna, kot mnoge opisujejo, a tudi mož, tedaj še fant, je opažal moja nihanja v razpoloženju.

Nosečnost je potekala brez posebnosti. V začetku mi je bilo slabo, kot mnogim, ne spomnim se niti, da bi bila pretirano utrujena, saj pač vsaka nosečnica je. Sem se pa zredila za 25 kg (imela sem 75 kg ob 160 cm višine :) ), čeprav nisem pretiravala s hrano in zadnji mesec sem imela otečene noge. Kljub temu sem še tri tedne pred porodom preplesala noč na poroki prijateljice.

Ker sem imela povečan pristisk vsakič na pregledu pri ginekologu (doma nikoli), me je ta v 37. tednu poslal na opazovanje, pa se je izkazalo, da je vse vredu (imam le »bolezen bele halje« :)). Ker pa so se začeli lažni popadki, sem teden do poroda odležala v bolnici. Prvič v življenju mirna in polna zaupanja, da bo vse vredu. Res je bilo, rodila sem zdravega sinka.

Mesec dni po porodu pa se je pričela moja kalvarija. Nad očesom me je vedno bolj bolelo. Diagnoza: ječmenček. Kljub kapljicam, antibiotikom je nenavadna bula kar rasla. Veko sem imela spuščeno že do polovice očesa. Nikoli ne bom pozabila besed zdravnika na ultrazvoku, češ, kaj pa je to, nekaj nenavadnega. Ko je bil moj zlati sinek star dva meseca, so me operirali, a vsega tumorja niso mogli izrezati. Potem strah ob 14-dnevnem čakanju na izvide. Je rak? Počutila sem se tako, da sem bila skoraj gotova da je: razbijanje srca, drgetanje, nenormalno potenje, hujšanje (20 kg v 5 mesecih), odvajanje blata 5x na dan, izpadanje las, vrtoglavice… ob tem pa še vedno del tumorja v meni in težave z vidom oz. omotičnostjo zaradi povešene veke.

Se vam že svita, kaj? Hipertireoza. Ko bi vse to vedela že takrat, morda ne bi pretrpela toliko strahu. Skratka, izkazalo se je, da je moj tumor le psevdotumor, benigni, neznanega izvora, najbrž avtoimunskega. Zato so me hoteli sedaj poskusiti zdraviti s kortikosteroidi. Nisem pustila. Hotela sem dojiti, saj sem za otroka želela le najboljše.

V tem času sem po mnogih letih spet vzela v roke knjigo Moč pozitivnega mišljenja. Sedaj se me je res dotaknila in verjela sem, da tudi jaz zmorem kaj takega. Da lahko ozdravim. Odločila sem se, da bom zaupala Bogu. Da se bo izteklo kot se mora. Začela sem verjeti, da ima vse svoj smisel. Predvsem pa sem v vsaki negativni stvari iskala kaj pozitivnega. Moj tumor je popolnoma izginil. Niti na kontrole mi ni treba več.

Kaj pa ščitnica?

Ko sem enkrat stopila v posvetovalnico, me je pediatrinja pogledala in me vprašala, če imam težave s ščitnico. Ne da bi vedela, sem rekla. Ko sem to omenila svoji zdravnici, je rekla, da to pa že ne, bi to takoj videla, a me je za vsak slučaj poslala na preiskavo. Oba z okulistom sta bila mnenja, da tumor in ščitnica najbrž nista v zvezi. Sicer so povezane oči in orbita očesa ter ščitnica, a ne na način kot pri meni. Izvid je pokazal TSH: 0.025. Kmalu po tem je sledil pregled pri internistu – privat, kamor me je napotila sestra, ko sem klicala v bolnico, češ da je pri njih gužva. Diagnoza: avtoimunsko vnetje ščitnice. Predpisal mi je athyrazol,;sedaj sem bila primorana iz danes na jutri prenehati dojiti. Po 14-tih dneh zdravljenja sem bila prerojena, spet sem si požvižgavala. Naslednje 4 tedne pa sem čutila vedno večje tiščanje v grlu, cmok, spet postajala utrujena, a niti ne tako zelo. Komentar zdravnika ob naslednji kontroli: katastrofa. Seveda, ko pa mi je TSH narastel na 100 (prav ste prebrali); v šestih tednih! Ščitnico so mi skurili. Odtlej sem hipo in ob tem sem sprva bila na Euthyroxu 50.
O tem kaj vse mi je napovedal ta privatnik, morda raje drugič. Ker ne bi rada zamorila in ker je moja zgodba že tako predolga. Takrat sem bila res na psu.

A se nisem dala. Najprej sem zamenjala specialista, sedaj hodim v bolnico. Ta me ni prestrašil z vsem mogočim, mi pa je napovedal, da bodo doze vedno večje, moja ščitnica bo odmirala, ker ji ne bo treba več toliko delati, ne bom več čutila vnetja v obliki cmoka. Dejal je še, da ni tabletka vsako jutro do konca življenja nič posebnega in da gre pravzaprav bolj za neprijetnost kot bolezen.

Po letu dni sem ga prepričala, da želim poskusiti s polovičnim odmerkom. Sedaj je leto dni od tega, danes sem ravno imela kontrolo. Tireologove besede: izvidi so krasni, zato naslednja kontrola čez pol leta.

Dejal mi je, naj ne bom razočarana, če bova čez leto dni morala zvišati odmerek, saj je tak potek bolezni normalen. Saj verjamem. Moram reči, da imam sedaj dobrega tireologa, a zakaj ne bi mogla postati izjema, ki potrjuje pravilo :D ? Ne vem ali mi lahko kaj vzame upanje, da bom nekoč brez tablet. Mislim, da je možno, če le hočem.
Kaj sem delala, brala, mislila, da mi je uspelo prepoloviti dozo kljub drugačnim napovedim in ob njen ostati že lep čas, morda drugič, če vas bo zanimalo. Danes sem že tako ali tako predolga. Kdo bo pa vse to bral :) ?

Le še zaključek: buba = pesimist, a po preobrazbi: zadovoljna oseba, srečna in neizmerno hvaležna za moža, otroka, dom, službo, prijatelje, za vsak trenutek posebej…

Čudovit sončni vikend vam želim, drage Metuljčice! Wink

S.

lenča · Pridružen/-a: 07.03. 2007, 20:28 Prispevkov: 155

Dobrodošla. :D Všeč mi je tvoje pozitivno razmišljanje. :D Le tako naprej. So si pa naše zgodbe kar precej podobne.
Tudi tebi lep sončen vikend. :D :D :D
Lenča
_________________
Zmaga je nagrada za tistega, ki vztraja toliko časa, da premaga bolečino...

Neva · Objavljeno: 13 Apr 2007 13:45 Naslov sporočila:

30daisy,

pozdravljean in hvala za zgodbo. Prebrala sem vse in vem, da jo bom še enkrat. Vzponi in padci, sreča in solze, vse to je del nas. A ko se zavemo, da smo pozitivne bube in ko na s je toliko pozitivinih skupaj, je svet lepši.

skupaj zmoremo več. ostaeni še naprej znami.
_________________
Nevenka

Vsak dan je priložnost za novo, lepo in prijetno doživetje.

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli