|
Metuljčica - naša klepetalnica Medsebojni pogovori bolnikov in svojcev
|
Poglej prejšnjo temo :: Poglej naslednjo temo |
Avtor |
Sporočilo |
Hello!
Pridružen/-a: 28.09. 2006, 11:03 Prispevkov: 19
|
Objavljeno: 23 Maj 2007 13:14 Naslov sporočila: OBUPANA SEM |
|
|
Pri 29-ih sem brez diplome,ne vem kako naj se učim za zadnji letnik študija.Sem podnajemnik v starem stanovanju,za poleti bo dobro,za pozimi pa ne vem.Hipotiroza mi je ok,odkar jemljem euthyrox..sem brez družbe v Ljubljani..že zdavnaj bi bila poročena morda,če bi sploh ven šla med ljudi..saj sem lušna sicer...Mislim,da obupavam počasi.Imam fanta na daleč in to ne gre več..sicer sva tri leta skupaj.Njega je razočaralo to,ker iz mene še nič ni pri 29-ih;ne ve pa,da sem zaradi stresa,težkega ottršzva zbolela na ščitnico.Bila sem RAZOČARANA v ljubezni pred njim.LJUBEZNI NI MED DVEMA.TEŽKO DA VERJAMEM.Zadnje čase mislim na samomor kot na olajšanje.Od vse samote skozi katero grem.Od vse NEMOČI da bi končno zaživela kot si želim.Fantu sem zvesta,vendar hrepenim po ljubezni z moškim,da bi bila srečna.NISEM SREČNA.MORAM ZASLUŽITI 300.000 za šolnino do septembra,a jih nimam.Pomivam posodo,da zaslužim.Sem zadnji letnik študija.Hipotiroza me je čisto potolkla,in posledično depresija.Na dnu sem.BREZ DRUŽBE,SAMA.V LJUBLJANI.SKRITA.A TAKO HREPENIM PO SREČI.PO DRUŽINI.DA BI SI JO USTVARILA.Fant pravi,da nimava materialnih pogojev.Živi s starši na štajerskem,pri 30-ih.Jaz se tam ne vidim.Jaz se ne vidim več nikjer.Ne na tem ne na drugem svetu.Nesrečna sem.30 LET BOM JANUARJA STARA IN NIMAM ŠE NIČ.NE PODPORE,NE DOMA.NIČ.IN KAJ STORITI? |
|
Nazaj na vrh |
|
|
Pikapolonica
Pridružen/-a: 24.06. 2006, 12:56 Prispevkov: 658 Kraj: Domžale
|
Objavljeno: 23 Maj 2007 13:36 Naslov sporočila: |
|
|
!!!!! Ok, najprej, verjetno si res depresiva !!!, mogoče zaradi ščitnice, mogoče zaradi osamljenosti, mogoče zaradi okoliščin.
Najprej: NIMAŠ NOBENEGA REALNEGA VZROKA ZA TAKO NEZADOVOLJSTVO!!!
Malce poglej, kakšno sklepanje se greš:
1) če nimaš končanega faksna službe in odličnega partnerja ter prijateljev, boš kar pobegnila, ker ti to kaj a PRIPADA???
Ti je mogoče kdo obljubil življenje z odlično službo, prijatelji in partnerjem, ali pa se tega ne greš več???
A misliš, da lahko v življenju kar postavljaš neke zahteve in da samski ljudje, osamljeni ali brezposelni so LOSERJI in naj se kar fentajo???
Mogoče lahko za vzpodbudo prevereš zgodbe punc, ki so se letos borile z rakom....
Torej nehaj pritiskati nase, da vse to MORAŠ DOSEČ, IMET, ETC....
Tuhtanje v samoti te pripelje do takšnih bizarnih samopomilujočih misli.
Spravi se ven, delaj in pojdi do psihiatra, da dobiš zdravila, če misliš, da je res tako hudo.
Predvsem pa glavo pokonci, ker si še ZELOOOOOO mlada ;-) in težave, ki ti jih je prineslo življenje res niso težkega kalibra ;-).
Lp Pika |
|
Nazaj na vrh |
|
|
Pikapolonica
Pridružen/-a: 24.06. 2006, 12:56 Prispevkov: 658 Kraj: Domžale
|
Objavljeno: 23 Maj 2007 13:37 Naslov sporočila: |
|
|
aja mogoče se lahko obrneš na dr Rejca na med.over, mislim, da dela v glavnem s študenti. Med študijem so namreč tovrstne stiske dokaj pogoste.
Drži se, Pika |
|
Nazaj na vrh |
|
|
Alma
Pridružen/-a: 07.06. 2006, 07:37 Prispevkov: 217 Kraj: Ljubljana
|
Objavljeno: 23 Maj 2007 13:43 Naslov sporočila: |
|
|
Pozdravljena, vem, da se v nobenem oziru ne morem postaviti v tvojo kožo, čeprav vedi, da ima marsikatera izmed nas hude travme iz otroštva, s katerimi se mora spopadati. Zato nam tudi takšna razmišljanja niso čisto tuja. Lepo je, če imaš nekoga, da te razume, s katerim se lahko pogovoriš, pa magari, da mu zvečer brez besed položiš glavo v naročje. Od doma se odšla pri 18 letih, sedaj jih imam - še mesec pa 44. Si pomislila kdaj na to, da bi svojega fanta prosila za pomoč. Pa naj pride malo k tebi, zagotovo ti bo lažje, tudi mu ne bo potrebno veliko razlagati, ker pozna tvojo situacijo. Včasih je potrebno samo reči.
Prosim te, ne obupaj, včasih pride v življenju tako, da ne veš kako naprej in se situacija zdi brezizhodna. Pridi na sestanek skupine za samopomoč v LJubljani, tudi za to so, da človek ne izgubi upanja in vere v lepši jutri.
Saj si vednar praktično na koncu študija, vedi, da ti bo vedno žal, če ne boš diplomirala. To ti govorim iz lastnih izkušenj. Z diplomo pa pride tudi boljši finančni status.
Drži se in glavo pokonci, sedaj si v najlepših letih, stisni zobke in se potrudi, boš zelo ponosna nase in to je čaroben občutek.
Ti držim pesti :D . Alma. _________________ Prihodnost pripada tistim, ki verjamejo v lepoto svojih sanj. |
|
Nazaj na vrh |
|
|
Hello!
Pridružen/-a: 28.09. 2006, 11:03 Prispevkov: 19
|
Objavljeno: 23 Maj 2007 15:09 Naslov sporočila: HVALA VAM |
|
|
PIKA,ALMA,HVALA VAM.TUKAJ TA FORUM ZA NAS Z TEŽAVAMI S SŠČITNICO MI VELIK POMENI,SMO KOT ENA "DRUŽINA". |
|
Nazaj na vrh |
|
|
Jagoda
Pridružen/-a: 25.01. 2007, 18:29 Prispevkov: 58
|
Objavljeno: 23 Maj 2007 19:08 Naslov sporočila: |
|
|
Punca spravi se k sebi!!!!!!!!!!
To, da pri 29. letih nimaš še končanega faksa, svojega stanvanja in resnega fanta, dandanes ni nič nenavadnega, niti ni razlog za depresijo.
Sama sicer imam družino in hišo, vendar se že od svojega 16.leta spopadam z mišično boleznijo, ki še zdaleč ni prijazna. Je moja zahrbtna spremljevalka pri kateri zvečer ne vem kako bo jutri zjutraj. Naj ti samo v grobem opišem svoje življenje. Jemljem šest vrst zdravil, danes dopoldan sem čist o.k., popoldan si že mogoče ne bom mogla zapeti gumba, mogoče zjutraj ne bom mogla vstati za v koplanico, mogoče v največji vročini ne bom vase spravila niti kapljice tekočine, ker mi bo le ta uhajala skozi nos, mogoče jutri zjutraj klub lakoti ne bom mogla pojesti zajtrka, ker bom imela oslabljene žvekalne mišice. Ja dva dni nazaj se nisem mogla sama stuširati, ker mi roke niso delovale. Že večkrat so mi odpovedale dihalne mišice, morali so me oživljati, nekaj časa sem bila na dihalnem aparatu in vem, da se vse skupaj lahko še ponovi. Ja nepredvidljiva je tale moja miastenija gravis. Danes sem o.k., včeraj nisem bila, jutri mogoče bom čist uredu, mogoče bom že v bolnišnici.
Si še prepričana, da imaš razlog za depresijo in obup???
Nikoli nisem pomislila na samomor, vedno sem se borila z zadnjimi močmi in življenje poiskušam izkoristiti kolikor ga lahko. Ne smilim se sama sebi in ne zdi se mi, da imam hud razlog za obup.
Zato punca pojdi v družbo, odloči se ali je to razmerje res tisto kar potrebuješ, ali je zgolj dobro prijateljstvo.
Če pa se ti zdi, da je tvoja depresija že neobvladljiva, si poišči dobrega psihiatra za pogovore ali pa celo zdravljenje. Saj to ni sramotno. Prepričana sem, da bi vsakemu človeku psihiater zelo koristil.
Zato namesto obupa, pojdi ven, mogoče teči do najbližjega parka, ali pa se usedi na kolo, pojdi plavat in zvečer na kakšen koncert.
Predvsem pa se z nekom pogovori.
Srečno!!! |
|
Nazaj na vrh |
|
|
Hello!
Pridružen/-a: 28.09. 2006, 11:03 Prispevkov: 19
|
Objavljeno: 23 Maj 2007 19:20 Naslov sporočila: MOJA ŽALOSTNA TEŽAVA |
|
|
JE V TEM,DA NIMAM OBČUTKA PRIPADNOSTI!!!!! Nažalost sem se rodila staršem,ki mi starši niso nikoli bili,so ločeni,nimamo stika,po njihovi želji,so agresivni,nemoralni ljudje.NIKOLI NISEM OBČUTILA,DA KOMU ALI KAM PRIPADAM.PO RODU NISEM SLOVENKA,TAKO,DA SEM "TUJKA OD MALEGA IN ŠE POVRH DOMA NI BILO LJUBEZNI!!JAZ SEM ZELO MOČNA IN NE SI MISLITI,DA SE ČEŠ SMILIM SEBI!!SAMA OSAMLJENA ŽIVIM VSA TA LETA V LJUBLJANI.TUDI BOLNA NA ŠČITNICO IN BREZ MOČI.NIKAMOR NE SPADAM IN TO ME BOLI!!!!NIMAM OBČUTKA PRIPADNOSTI!!TO ME BOLI!!TO ME BOLI DO SOLZ.
MIRJANA |
|
Nazaj na vrh |
|
|
Lara
Pridružen/-a: 17.09. 2006, 19:24 Prispevkov: 270
|
Objavljeno: 23 Maj 2007 19:33 Naslov sporočila: |
|
|
Počaki malo in razmisli:
1) Kaj bi ti lahko storila za izboljšat svoje stanje?
Začni pri ekonomskem stanju, pri študiju,.....mogoče poskusit najdit kako boljše plačano delo, ali počet še kaj drugega čez počitnice.....se zaposlit na področju svojega študija....
2) Kaj bi lahko kdo drug storil pri tem? A bi lahko fant kaj naredil?
vpraši se koliko ti pomeni.... ali je vredno z njim prekinit zvezo.....zgodovina je zgodovina, prejšnja razočaranja v ljubezni moraš dati skozi...
Občutek pripadnosti je nekaj o čemer se sami odločamo, mi izberemo komu bomo pripadali.... a nimaš nobenga drugega v lastnem življenju? Če hočeš koga spoznati moraš iti ven in ne biti doma,kar itak že veš....
Zastavi si dosegljive cilje in se potrudi jih doseči, potem si postavi nadaljne.... |
|
Nazaj na vrh |
|
|
Neva
Pridružen/-a: 21.05. 2006, 19:57 Prispevkov: 1472 Kraj: Ljubljana
|
Objavljeno: 23 Maj 2007 20:02 Naslov sporočila: |
|
|
Pridi na skupino, 11. junija na Rožnik. Vsi smo enaki in pripadamo ........ Metuljčicam. _________________ Nevenka
Vsak dan je priložnost za novo, lepo in prijetno doživetje. |
|
Nazaj na vrh |
|
|
Pikapolonica
Pridružen/-a: 24.06. 2006, 12:56 Prispevkov: 658 Kraj: Domžale
|
Objavljeno: 24 Maj 2007 07:17 Naslov sporočila: |
|
|
No, problem pripadnosti je v slovenski kulturi nasploh kar velik in tudi v dobri potrošništva imajo ljudje vedno manj časa za globlja prijateljstva in več površnih znancev. Tako da s tega vidika te čisto razumem. Samo družabno življenje v študentskih letih ne bi smelo biti tak problem.
Imaš množico tečajev, športnih aktivnosti, žurov...obstajajo skupine prostovoljcev, ki pomagajo ljudem, ki so na precej slabšem od tebe, lahko se jim pridruzis in bos čutila neke vrste pripadnost. Mislim, da obstaja tudi skupina Metulj, za mlade do 30 al 35 ;-), ki imajo skupne izlete za vikende etc....Tako da možnosti imaš malo morje, glede zaslužka pa verjetno znaš tudi še kaj drugega kot pomivati posodo ;-), čeprav je meni osebno to včasih celo ljubše od buljenja v računalnik, pa še bolj zdravo je .
Lp Pika |
|
Nazaj na vrh |
|
|
suzi
Pridružen/-a: 12.02. 2007, 18:12 Prispevkov: 156 Kraj: maribor
|
Objavljeno: 24 Maj 2007 07:27 Naslov sporočila: Draga Mirjana! |
|
|
Danes sem uspela malo na forum,prebrala tvojo zgodbo,ki mi seže do srca vendar pa punca glavo gor,nisi sama,tukaj smo me,zunaj je nekdo,ki prav tako tava in išče isto kot ti.
Premisli globoko v sebi ,v svojem srcu,da ni vse tako črno kot je ta trenutek,za vsakim dežjem posije sonce,tudi zate bo.
Veš tudi sama sem imela hudo otroštvo,težko življenje do izpred sedmih let,ko mi je posijalo sonce vsaj pri partnerju,z boleznijo se borim od rojstva,sedaj 9 mesecev še z hipertirozo,ki mi je posledično udarila na oči,včeraj sem bila na kliniki v Lj. in povem,da rezultati niso dobri.Vendar ob prvem šoku vseeno se moraš pobrati,pobrati zaradi sebe,človek si,ki ima pravico živeti,si človek,ki ga ima marsikdo rad samo,da tega ne veš še.Kot ti je dejala Neva pod pod noge in pridi na Rožnik,tam boš videla kako je,tam boš videla,da sije sonce.
Pogum! _________________ suzana |
|
Nazaj na vrh |
|
|
Hello!
Pridružen/-a: 28.09. 2006, 11:03 Prispevkov: 19
|
Objavljeno: 24 Maj 2007 07:31 Naslov sporočila: Pozdravljena |
|
|
Hvala ti za tolažbo,hvala vsem,.Sem tako boljše volje ob vašem človeškem razumevanju.Žal mi je,ker imaš težave s hipertirozo,ker praviš,da ti je udarilo na oči.Res mi je žal in upam vse dobro zate,da boš boljšega zdravja. |
|
Nazaj na vrh |
|
|
Sabrina
Pridružen/-a: 22.05. 2006, 16:46 Prispevkov: 975 Kraj: Postojna
|
Objavljeno: 24 Maj 2007 09:00 Naslov sporočila: |
|
|
Hello!
Sem ti že prejšnjo "rundo" odgovorila, pa si bila kar tiho...
Ampak vidim, da si napredovala, odkar si se zddnjič oglasila. Našla si si vsaj honorarno delo in gotovo je bolje, kot je bilo zadnjič.
Pride dan, ko si na tleh in takrat se ti zdi, da je okrog in okrog sama črnina. Ampak hvala Bogu že naslednji dan posije sonce :P . In takrat je vse drugače. _________________ sABrINA |
|
Nazaj na vrh |
|
|
Daisy Administrator foruma
Pridružen/-a: 25.01. 2007, 16:15 Prispevkov: 1286 Kraj: Ljubljana
|
Objavljeno: 24 Maj 2007 11:06 Naslov sporočila: |
|
|
Hello, nujno pridi na Rožnik 11.6. da te malo "posvojimo" še konkretno na štiri in več oči, in da boš spoznala še koga, ki ima podobne probleme (tudi drugačne osebne - ne le ščitnične) kot ti in da vidiš, da se vse da počasi zgurat. Več ko nas je, lažje je, nisi nama :D
Sonček sije tudi zate ! _________________ Naj nam bo dan pogum, da spremenimo, kar lahko spremenimo.
Naj nam bo dana moč, da sprejmemo, kar ne moremo spremeniti.
Naj nam bo dana intuicija, da ločimo med enim in drugim. |
|
Nazaj na vrh |
|
|
Hello!
Pridružen/-a: 28.09. 2006, 11:03 Prispevkov: 19
|
Objavljeno: 28 Maj 2007 16:05 Naslov sporočila: Hvala Daisy |
|
|
|
|
Nazaj na vrh |
|
|
|
|
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
|