Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

natasha8977 · Objavljeno: 01 Jul 2007 16:27 Naslov sporočila: Res ste pogumni - naša zgodba

Najprej bi vas vse skupaj lepo pozdravila. Že nekaj dni prebiram vaša pisma in moram reči, da me kar srh spreletava, ko vidim, kaj vse ste večina vas morale prenašati in še prenašate. Torej lahko samo rečem, da ima moj sin srečo, saj smo pomanjšanje delovanja ščitnice ugotovili čisto slučajno. Res je, že dosti let je zmeraj utrujen in ga bolijo noge, vendar smo vedno to pripisovali temu, ker zmeraj rad poležuje in tudi ker rad je. V resnici pa, kdo ve koliko časa mogoče že ima to bolezen! Po drugi strani pa jo je morda dobil šele pred kratkim in mu niti zdravil ne bo potrebno jemati. Morda je za vse skupaj kriva samo puberteta, saj bo novembra star 15 let. Ne vem. Vem samo, da po vseh vaših zgodbah, ki sem jih prebrala, iskreno upam, da se bo vse skupaj lepo umirilo. Kar strah me je, kako se bo namreč nadaljevalo, če mu bodo morali dati tablete. Sad

Ob prebiranju vaših pisem, nisem nikjer zasledila, da bi se kdo od vas odločil in poskusil z zdravljenjem pri kakem bioenergetiku. Res, nisem prebrala prav vseh pisem, vendar se vseeno čudim, da nisem nikjer zasledila niti enega takega primera. Ščitnica je namreč znana po tem, da pride v naše življenje predvsem zaradi stresa in psihe nasploh. In to področje bioenergetiki zelo dobro poznajo. Nočem siliti v nobenega v to, rada pa bi vam na kratko povedala svojo zgodbo izpred skoraj 13 let. Nekateri simptomi so bili čisto enaki, kot jih imate vi vsi z obolelo ščitnico, zato so mi dali pregledati tudi njo, vendar nikoli ni pokazalo ničesar. Meni pa je bilo iz dneva v dan teže in teže. Sin je bil takrat star leto in pol, hči pa pet let, ko se je vse skupaj začelo. In je dobesedno eksplodiralo. V tistih groznih 6 mesecih sem se postarala za 15-16 let od vsega hudega. Razen napadov panike, močnega razbijanja srca in čudnih nog, sem imela tudi in predvsem čudno glavo. Stalno sem imela občutek, da mi jo nosi na levo ali desno in ko sem jo hotela postaviti nazaj, mi jo je pa odneslo na drugo stran. Počasi sem dobila tudi hude vrtoglavice, tako da dobesedno nisem smela premakniti glave, niti oči, če sem sploh hotela pripeljati otroka v vrtec. Včasih sem se morala v tistih 500-600 metrih ustaviti tudi 3-4krat, da ne bi padla na tla, toliko me glava ni ubogala. Poleg tega sem vsakodnevno imela vsaj nekaj napadov, nekateri njih so bili podobni božjastnim. In vendar...za zdravnike je vse to bilo psihično. Mene ta diagnoza sploh ni ganila, saj zame diagnoza pomeni samo ime nekih simptomov in nič drugega. Hotela sem samo ozdraveti, da bi lahko živela normalno življenje s svojima otrokoma. In sem poskusila vsemogoče. Šla sem tudi k mojemu stricu, ki je bioenergetik in je mojo mamo, ki ima sklerozo multiplex, po dveh terapijah spravil na noge. Pet let je namreč bila priklenjena na posteljo, od takrat, od tega je minilo že 20 let, pa še vedno hodi! Meni žal ni mogel pomagati. Pa se nisem vdala. Vedela sem namreč, da tako ne morem več. Nisem mogla živeti, umreti pa tudi ne, zato sem iskala naprej. V tistih 6 mesecih groze sem tako menjala kake 4-5 bioenergetikov preden sem našla tisto, kar sem iskala. In splačalo se je! Po 4 mesecih oziroma 7-8 terapijah sem bila 100% zdrava! In vse tisto se nikoli več ni vrnilo! Še sedaj, po tolikih letih, ko sva z mojo bioenergetičarko postali že pravi prijateljici, še vedno hodim k njej, kadar kdo od nas potrebuje kakšno zdravljenje. Tako sem tudi s sinom naročena že naslednji teden in upam si verjeti, da bo njegova duša končno pripravljena, da sprejme te terapije, saj bo potem kmalu tudi ozdravljen. Bolezen je namreč samo zastoj energij v telesu. Še posebno, ko so bolezni zelo hude, običajno nismo sami sposobni ponovno zagnati te energije po telesu. In zato so tu bioenergetičarji. Da s svojimi danostmi pomagajo našemu telesu, da ponovno požene skozi tudi energijo, ki je že davno zaspala. In ko se ta energija ponovno zbudi, se začne tudi naše zdravljenje. In večinoma se potem tudi nadaljuje, brez zdravil in obsevanj. Seveda pa so rezultati odvisni tudi in predvsem od nas samih. Bioenergija je samo pika na i v vsem tem zdravljenju. Je samo črka A v abecedi, vso ostalo abecedo moramo potem napisati sami. In vendar...že če dobimo zagon...se splača potruditi, mar ne? :)
Upam, da nisem pisala o nečem, kar tukaj ne marate slišati. Če je tako, se opravičujem že v naprej. Čutila pa sem posebno potrebo, da vam povem to, kar vem. Hudo mi je namreč vedeti, da je še toliko ljudi na svetu, ki tako zelo trpi, ki pa bi lahko bili tudi zdravi, če bi morda prej izvedeli vse te informacije. Morda pa mi bo s tem pisanjem le uspelo komu pomagati. Če bo tako, bom presrečna, da sem se odločila napisati vse to. Srečno vsem skupaj. :)
_________________
Nataša

Daisy · Objavljeno: 01 Jul 2007 17:44 Naslov sporočila:

Živijo, Nataša.

Da kar takoj povem, da zelo verjamem v bioenergijo in sem bila priča marsikateri ozdravitvi.
Vsemogočna pa na žalost ni, oziroma bolje rečeno - nekateri ljudje, med katerimi sem na žalost tudi jaz, nekako ne zmoremo tega rešiti na ta način- se mi zdi, da vem, kje je vzrok, a tega ne more odpraviti noben bioenergetik. ..........Notranjost, psiha, karma - imenujmo to kakorkoli...

Bila sem pri Domančiču, trikrat, ni mi mogel pomagati.
Jemala sem encime, pa so tako dragi, da nisem mogla zaradi njih bankrotirat - pa bi šla tudi v to, če bi 100% verjela vanje. Učinkovali pa so. Morda bi, če bi.....
Hodila sem k terapevtki kitajske medicine in se počutila dosti bolje, vse super, a bolezen se ni ustavila. Morda zato, ker je že napredovala, ker ni v tisti prvi, začetno fazi ... kaj pa vem...

Vem pa, da če bi bila v tem trenutku prvič postavljena pred diagnozo, (kar pri meni pomeni, da bi imela en sam osamljen tumor, ki je še majhen), bi poizkusila marsikaj preden bi šla pod nož.
Ne bi rada tule razglabljala kaj bi delala, da ne bi koga zavedla, a prepričana sem, da se da. In poznam nekaj oseb, ki jim je uspelo.
Nož je še vedno varianta, če ne rata na drug način . UPS... pa smo tu - če ne verjameš brezpogojno v alternativo, lahko da ni rezultata... Žal. Ker telo ne odreagira kot bi lahko....

Vsekakor je pri bolezni ščitnice, ki ne ogroža življenja na tak način kot rak, vredno poizkusiti tudi tak način zdravljenja. Seveda s pametjo in pod kontrolo. Sem ZA. (pa po možnosti je treba preskočit tiste tri, ki ti ne odgovarjajo oziroma ne koristijo :D :D )
_________________
Naj nam bo dan pogum, da spremenimo, kar lahko spremenimo.
Naj nam bo dana moč, da sprejmemo, kar ne moremo spremeniti.
Naj nam bo dana intuicija, da ločimo med enim in drugim.

natasha8977 · Objavljeno: 01 Jul 2007 19:13 Naslov sporočila: Živjo, Daisy

Iz tvojega pisma vidim, da si borka tako kot jaz in to je zelo dobro, res. Pri tebi je bilo najbrž potrebno zelo hitro ukrepati in dejansko sedaj ni ravno tako, kot če ne bi bila operirana. Dejansko bi ti sedaj bioenergija lahko še veliko pomagala, ravno na novo te ne bi mogla narediti, za vzdrževanje pa bi ti vseeno lahko veliko koristila, res. Moja bioenergetičarka ima zelo veliko pacientov, ki prihajajo k njej že leta in leta in ki jim sicer nikoli ne bo mogla 100% pomagati, jim pa s terapijo omogoča kolikor toliko normalno življenje, ki jim brez teh terapij ne bi bilo omogočeno. Tudi sama sem ena med njimi. Zaradi vseh mogočih stresov v življenju, se je moje telo namreč naučilo reagirati tako, da imam neprestane bolečine ali v trebuhu ali v hrbtu. Recimo da je to način, ki me obvaruje, da ne ponorim. Vse mi vrže na telo. In to v tako hudi razsežnosti, da moram k njej dobesedno vsak teden že 4 leta. Obe veva, da se stanje ne bo spremenilo, dokler ne bom uredila svojega sedanjega življenja, in vendar veva tudi, da trenutno to še ni mogoče, zato se zadovoljiva s tem, da me vzdržuje in mi pomaga kolikor se le da. In dejansko edino tako lahko funkcioniram dokaj normalno in hvaležna sem ji za vse kar dela zame, res.
Veš, ko sedaj gledam na vse tisto moje trpljenje izpred 13 let, se še vedno, vsakokrat ko pomislim na to, zahvalim bogu, ker mi je dal tisto bolezen, katerakoli naj bi že bila. Ne samo, da me je naučila veliko novega, z njo sem odkrila tudi, da so tudi moje roke zdravilne. In ravno ona je bila tista, ki mi je pomagala, da sem začela potem veliko razmišljati pa tudi delati na sebi. Predvsem sem začela veliko brati. Ure in ure sem presedela ob knjigah, dobesedno požirala sem jih z očmi. Brala pa sem vsemogoče. Od bioenergije, parapsihologije, reinkarnacije, pozitivnih misli, pa tja do knjig za meditacijo in še kaj. In te knjige so me zelo veliko naučile in predvsem veliko pripomogle k moji duhovni rasti. Iz tvojih besed lahko sklepam, da je ta bolezen tudi tebi prinesla zelo veliko, čeprav morda ji še vedno ne zmoreš reči hvala. Mislim, da se ne motim...ali pač?
Veš, najhujša napaka, ki jo delamo vsi navadni smrtniki je ta, da delimo stvari na dobre in slabe, na srečne in nesrečne, na žalostne in vesele. So samo stvari in nič drugega. Ni slabih in dobrih stvari, samo mi ljudje smo se na žalost naučili na njih tako gledati. Ne znamo namreč pomisliti na to, da vse stvari, ki se nam zgodijo v življenju, pridejo k nam z nekim namenom, namreč z namenom, da bi nam služile in predvsem pomagale. Da, celo in predvsem bolezen pride k nam prav zato, da bi nam pomagala. Pomagala sprevideti, da nekaj ne počnemo prav v svojem življenju in da bomo morali tisto nekaj spremeniti, če bomo hoteli, da se tudi ona odmakne iz našega življenja. Ti si bila na žalost že operirana, vendar sem vseeno prepričana, da si lahko vsaj kolikor toliko normaliziraš življenje, čeprav priznam, da si bila takrat dejansko postavljena pred zelo velik izziv.....obe veva o čem govorim, kajne?
Kaj je tebi prinesla dobrega ta bolezen? Skušaš na vse to gledati s tega zornega kota? Kako te je notranje obogatila? Za kaj se ji lahko zahvališ? Predvsem pa, kako zdaj živiš tvoje življenje? Kako si si ga uspela organizirati? Vsak človek naredi največ kar zmore v določenih situacijah, jaz sem od vedno, na žalost ali pa na srečo, vedno vse počela instinktivno in morda me je ravno to tudi večkrat rešilo napačnih "premišljenih" odločitev. Spomnim se, da mi je moja mama večkrat rekla, kako mi zavida, ker sem tako korajžna, da zmorem plavati proti toku in narediti tisto, za kar marsikdo ne bi imel poguma. Ti je ta bolezen pomagala tudi v temu, Daisy? Si se veliko spremenila od takrat?
Po tvojem pismu sklepam, da sva si precej podobni, le v nečem si nisva edini, veš. Wink

In sicer, da bioenergija pomaga tistemu, ki v njo verjame, drugim pa ne. To ni ravno res, veš. Res, nekoliko počasneje deluje, predvsem zato, ker se duša nevernika brani sprejeti to, v kar ne verjame. Vendar se mi je že zgodilo, da so pod mojimi rokami spremenili mišljenje še tako nejeverni Tomaži, veš. :) Verni Tomaži pa so prej uživali v zdravju in to je tudi nekaj. :)
Za zdaj bi to bilo vse. Z veseljem bom nadaljevala pogovor, če si tudi ti za to. Za zdaj pa, drži se in se slišiva. :)
_________________
Nataša

natasha8977 · Objavljeno: 01 Jul 2007 19:24 Naslov sporočila: ops

Samo še nekaj bi rada pripisala. Najhujša in največja napaka modernega časa je postavljanje diagnoz. Bolezen je vedno samo, zgolj in le odziv organizma na nekaj napačnega in škodljivega v našem življenju. Telo pa se na to napačno in škodljivo odziva vedno na drugačen način, odvisno pač od posameznika. Moderni zdravniki pa mislijo, da morajo tem znakom dati ime in potem počnejo vse mogoče, da pridejo do tega. In potem se zgodi neizbežno. Zdravijo bolezen in ne človeka. In osredotočajo se na simtome in ne na vzroke. In predvsem, marsikoga je že pokopala prav diagnoza!!!! Moja mama je še vedno prepričana, da tudi jaz obolujem za sklerozo multiplex kot jo ima ona. Mogoče celo res!!! Vendar me to niti malo ne zanima. Dejstvo je, da ime moje bolezni stanja ne bo spremenilo, prej obratno. Torej težim k temu, da zdravim vzroke in skušam čim bolj spremeniti svoje življenje tako, da bo moja bolezen počasi odšla. Žal pa preveliko ljudi misli samo na svojo diagnozo in ne razume, da je to samo odziv telesa na zunanje oziroma notranje probleme in da se bo vse skupaj samo od sebe rešilo, če bodo odstranjeni vsi ti vzroki. Škoda, ker so začeli dajti imena nečemu, kar sploh to ne potrebuje. Res škoda. Sad

_________________
Nataša

Daisy · Objavljeno: 01 Jul 2007 19:59 Naslov sporočila:

Hojla, Nataša, sem ti odgovorila v temi UŽIVAJMO ŽIVLJENJE / ščitnica... duhovnost, ker taki pogovori sodijo bolj tja in vesela bom, če bova še kakšno rekli na to temo.

Nekako ne razmišljajo vsi tako, bilo bi lepo, če bi vsaj malo prebirali take pogovore in morda sčasoma ugotovili, da se da tudi z boleznijo najti srečno in zanimivo življenje.

Večina ljudi najbolj sovraži stavek "vse je v glavi" - pa na žalost še kako drži...
_________________
Naj nam bo dan pogum, da spremenimo, kar lahko spremenimo.
Naj nam bo dana moč, da sprejmemo, kar ne moremo spremeniti.
Naj nam bo dana intuicija, da ločimo med enim in drugim.

natasha8977 · Objavljeno: 01 Jul 2007 21:04 Naslov sporočila: :)našla

:)Sem ti odpisala kar direktno tam. Hvala, ker si me opozorila, da to ni pravo mesto za te pogovore. Res je boljše, da sva se preselili na drugo stran. :)
_________________
Nataša

Alenka · Objavljeno: 05 Jul 2007 06:58 Naslov sporočila:

Pozdravljeni,

tudi jaz sem poskušala vse mogoče, nekaj sem o tem celo že pisala. Moram priznati, da sem že v osnovi zelo racionalno bitje, potem sem si izbrala pa še tak študij, ki je to plat še dodatno razvijal. Posledično mi na kraj pameti ni prišlo, da bi se odpravila h kakšnemu bioterapevtu. Preprosto nisem verjela. Ampak vse težje in težje mi je šlo. Zdravniki mi niso pomagali, sama si nisem znala. Če zdaj gledam nazaj, kar verjeti ne morem, kako zelo nebogljena sem bila. Obenem pa sem se zavedala, da se z mojim telesom nekaj dogaja in da gre za popuščanje celotnega sistema, ki postaja vedno hitrejše. Šele ko sem resnično dojela, da zdravniki zame ne namrevajo narediti nič drugega, kot da mi kot bonbončke predpisujejo antibiotike in antirevmatike, jaz pa sem bila že napol nora od bolečin, sem si priznala, da si preprosto ne morem več privoščiti, da se zmrdujem nad katerokoli metodo zdravljenja. Začela sem brati tudi o bioenergiji, reikiju... In še kar mencala - res mi je bilo težko sprejeti to idejo, dokler nisem prebrala knjige Barbare Ann Brennan. To je pa že bilo bližje moji sposobnosti dojemanja. Prišla sem tudi v stik z gospo, ki je poznala bioterapevtko in ker sem zaupala njej, sem se odločila, da grem naslednjič z njo. Še vedno sem bila zelo skeptična, pri bioterapevtki sem bila manj kot 20 minut. Gospa mi je postavila par vprašanj, zdaj vem, kako zelo usmerjena so bila. Rekla je, da sem se že rodila s poškodovano ščitnico in da vse druge težave izvirajo iz tega. Priznam, da je nisem preveč resno jemala, človek pač ne more kar naenkrat iz svoje kože, ampak v tistem trenutku sem bila pripravljen preveriti karkoli. TSH je bil resnično povečan, dobila sem tiroksin in počasi sem se pobirala. K bioterapevtki nisem šla več, ker je bilo predaleč in ker mi niso bili všeč njeni "kiropraktični" posegi. Nekaj je delala z mojim vratom, bolelo me je in se mi ni zdelo prav. Je pa res, da je našla pravo mesto - potrjeno z rentgensko sliko.

Z nadomeščanjem ščitničnih hormonov sem resnično rešila zelo veliko problemov, vendar je bilo okrevanje počasno. Razmišljala sem o možnosti, da bi ga pospešila. Vmes sem zamenjala službo in našla sodelavko, ki je poznala biterapevtko. Spet sem malo mencala, navsezadnje pa le pristala, da grem še enkrat poskusit. Kljub temu, da sem po službi celo šla na kung fu trening, sem se zavedala, da je moje stanje še precej slabo, zvečer sem bila razbolela, tudi želodec me je bolel vse od zadnjega zvišanja odmerka ščitničnih hormonov. Terapevtka je delala po 3 terapije zapored (eno na dan), 2-3 tedne skupaj - do 9 terapij v nizu torej. Odločila sem se, da bom šla skozi eno serijo, če ne bo pomagalo, bom zadevo zaključila. Po prvih dveh terapijah sem še vedno trdila, da mi ni nič bolje, kljub temu, da je terapevtka vztrajala, da moram občutiti razliko. Po tretji pa sem še po poti razmišljala, kaj je drugače. Nekaj je bilo, pa nisem mogla ugotoviti, za kaj gre. Potem sem kar naekrat dojela, da tako z lahkoto hodim. Kot da mi je nekaj uteži odpadlo. Tudi na treningu sem z lahkoto brcala v višino glave, prej sem pa komaj dosegla višino pasu. Očiten napredek, zato sem s terapijami nadaljevala. Po vsaki seriji mi je bilo bolje, ampak po treh mesecih sem čutila primanjkljaj in spet sem rabila terapijo. Gledala sem vse ljudi, ki so prihajali na terapijo, vsem je bilo sčasoma očitno bolje, ampak vsi so se tudi vračali. To se mi ni zdelo prav, človek bi enkrat pač moral biti sposoben zaživeti brez pomoči, vendar mi je navsezadnje šlo že tako dobro, da sem začela razmišljati o znižanju odmerka tiroksina, moj TSH je bil tako malo pod spodnjo mejo. Ko sem prvič s to idejo prišla k zdravnici, se je odločila za meritev, TSH je bil še vedno nizek, fT3 pa malo pod mejo, zato se ni odločila za znižanje odmerka. Nisem opustila svojih sanj o tem, da bi se lahko rešila zdravil, zato sem se čez pol leta vrnila z isto idejo. Mislila sem si, da bom s pomočjo terapevtke tako pravočasno zaznala morebitno škodo, če bi že do nje prišlo. Tokrat se je zdravnica na podlagi ponovljenih meritev odločila za znižanje odmerka za 25 mcg na dan. V drugem mesecu sem že začutila bolečine v hrbtni mišici. Potem sem začela hitro propadati. Izgubila sem stik s terapevtko, tako da je nisem mogla vprašati za mnenje. Po treh mesecih je bil TSH lepo na sredini referenčnega območja. Nisem mogla verjeti, zdravniki so seveda trdili, da so ščitnični hormoni v redu. V naslednje pol leta sem TSH preverjala še dvakrat, vsakič je bil nižji. Jaz pa v vedno slabšem stanju. Po desetih mesecih sem imela otečena vratna vretenca, zelo je bolelo. Bolečine v mišicah s stalnimi trzljaji hude. Hrane skoraj nisem več prebavljala. Boleči so bili skoraj vsi sklepi, ob premikanju mi je škrtalo. Spala sem le še kakšnih 8 ur na teden. Nič več nisem verjela TSH testu, po zvišanju odmerka na prejšnjih 100 mcg je šlo bolje, največji učinek sem čutila v prvem mesecu, potem je šlo počasi še malo na bolje. Spet sem prišla k prejšnji bioterapevtki, ki se je zgrozila ob pogledu name. Poskušala mi je pomagati, vendar mi je lahko samo za silo lajšala bolečine. Ni mi mogla več toliko pomagati kot prej. Pa mi je tudi prej po enem letu rednih terapij priznala, da sem prišla v tako slabem stanju, da ni vedela, če mi bo lahko pomagala. Takrat, ko se je meni zdelo, da sem že kar v redu. Vseeno sem še hodila k njej, tudi lajšanje bolečin mi je veliko pomenilo, dokler nisem dobila naravnih ščitničnih hormonov. Potem je prišlo še do dodatnega izboljšanja - do določene stopnje, vendar tudi s pomočjo terapij ni šlo naprej. Terapije, ki so imele majhen in zelo kratkoročen učinek so bile prevelika frustracija za obe. Mi je pa potrdila, da je tudi ona zaznala očitno razliko v meni po prehodu na drug nadomestek ščitničnih hormonov.

Po vsem tem me je malo minilo, da bi še kaj poskušala na tem področju, potem sem pa dobila v roke knjigo Marjana Ogorevca Karmična diagnostika. Prebrala sem jo na mah. Še eno leto sem mencala in razglabljala, če sem si že toliko opomogla, da bi šla preverjat, če bi lahko bilo še bolje na ta način. Moram povedati, da je gospod name naredil zelo dober vtis. Pojasnil mi je, zakaj se takole sesipam in ponovno pobiram, pojasnil mi je, kakšne škodljive vzorce ponavljam. Razložil mi je celo to, zakaj nisem čutila energije kljub temu, da sem menda zelo dovzetna zanjo. Po enkratni terapiji sem jo. Bilo mi je bistveno bolje, na področju trebuha sem čutila nekaj kot veliko toplo kroglo, toplota se je od tam širila navzdol in navzgor. Čudovit občutek. Glede na veliko izboljšanje sem pričakovala hudo reakcijo po terapiji, pa sploh ni bilo tako hudo. Pri prejšnji terapevtki se mi je namreč marsikaj dogajalo, najhuje je bilo to, da sem se enkrat zbudila okrog polnoči zaradi občutka, da mi vsi notranji organi v prsnem košu vibrirajo. Precej grozljivo, naslednjo terapijo sem kar spustila, zaključila sem, da imam zaenkrat pa kar dovolj. Ravno sem začela dobro uživati v boljšem stanju, ko mi je propadla nabava naravnih ščitničnih hormonov. Glede na to, da mi je bilo toliko bolje, si s tem nisem preveč belila glave, mislila sem si, da moram biti zdaj pa že dovolj visoko, da mi ne bo škodilo, če si spet pomagam samo z Eltroxinom. Napaka. V treh mesecih sem se spet podrla. Ko sem se v takem stanju vrnila k Ogorevcu, mi ni mogel veliko pomagati. Priporočil mi je, da najdem tisto, kar mojemu telesu manjka. Zdaj imam spet Armour (naravne ščitnične hormone), poskušam si dvigniti kortizol, pravkar sem dobila še D vitamin, ki je bil kot kaže tudi prava izbira, ampak to še ni dovolj.

Sprejela sem izziv in poskušala bolj natančno opisati izkušnje, ki bi morda še komu pomagale, da bi poiskal drugačen način pomoči, če ne dobi hormonov ali če želi doseči izboljšanje ob predpisani terapiji. Pa me je precej zaneslo in sem se razpisala čez vse mere. Nič zato, brali boste tako samo tisti, ki boste to želeli. Jaz zdaj vsekakor verjamem, da je marsikaj možno, čeprav je izven meja mojega dojemanja. Če se prav spomnim, Barbara Ann Brennan tudi v svoji knjigi opisuje primer ozdravljenja ščitnice.

Vse dobro vam želim.

Alenka

Neva · Objavljeno: 05 Jul 2007 12:11 Naslov sporočila:

Jaz bi rekla; koristno za branje in razmišljanje! Tako in tako pa si vsak izbira pot, ki jo čuti v sebi. Bilo bi naravnost čudovito, če bi to čutenje lahko razvili do te mere, da bi se čimprej začutili v katero smer drsimo. Tako si tudi ti napisala, da niti nisi vedela, kaj natančno je bilo na tebi boljše-lažje oz kdaj si začela drseti v drugo smer. Morda pa to nihalnico skupaj kaj bolj umirimo?!
_________________
Nevenka

Vsak dan je priložnost za novo, lepo in prijetno doživetje.

Daisy · Objavljeno: 05 Jul 2007 13:00 Naslov sporočila:

Alenka, tole okrog Marjana Ogorevca me zelo zanima. Tudi jaz sem prebrala dve njegovi knjigi in me je potegnilo.

Bila sem pri enem bioorgonomistu v Lj in mi je zelo koristilo, potem pa se mi je zazdelo, da mi hoče kot vezano prodajo uturiti še kup drugih reči (še masažo hrbta, pa aquadetox itd..., pa sem nehala hodit.

Resno razmišljam o Ogorevcu.
Zakaj ti ni mogel več pomagat?
Ti je delal karmično diagnostiko (ne dela vsakemu) - jaz si mojem vlečem kup karme naprej v tem življenju.
_________________
Naj nam bo dan pogum, da spremenimo, kar lahko spremenimo.
Naj nam bo dana moč, da sprejmemo, kar ne moremo spremeniti.
Naj nam bo dana intuicija, da ločimo med enim in drugim.

Alenka · Objavljeno: 06 Jul 2007 07:01 Naslov sporočila:

Daisy, Marjan Ogorevc ti prav gotovo ne bo ničesar ponujal. Name je naredil tako dober vtis tudi zato, ker ni koristoljuben. Cena za terapijo se mi je zdela glede na učinek smešno nizka. Dela pa natančno tako, kot piše v svojih knjigah, za vsakega si vzame eno uro. Lepo pošteno pove, kaj se da narediti in predvsem, kaj moraš narediti sam. To se mi zdi tisti pravi terapevtski način - terapevt pacienta ne naveže nase, ne želi, da se mu kar naprej vrača z istimi problemi. Kljub temu sem morala dva meseca čakati, da sem prišla na vrsto.
Po prvi terapiji mi je povedal, da bom morala veliko meditirati. Ja, na podlagi karmične diagnostike. Tudi sicer mi je bilo jasno, da se bom morala veliko ukvarjati s sabo. In po terapiji sem tudi bila dovolj visoko, da bi to zmogla. Drugič sem prišla tako razsuta, da niti po terapiji nisem zmogla skrbeti zase tako, kot bi morala. Povedal mi pa je, da nimam več blokad, tudi sama sem dobro čutila razliko v stanju prej in potem. Potrebovala bi veliko časa zase, brez izčrpavanja v službi, pa za uradno medicino nisem dovolj bolna, da bi mi privoščili daljši bolniški stalež, nisem pa še zbrala dovolj poguma, da bi se odpovedala moji varni in udobni službi.
Lep pozdrav,

Alenka

natasha8977 · Objavljeno: 07 Jul 2007 00:28 Naslov sporočila: Res je, Alenka

Zgleda da ti bolezen govori točno to. Če boš hotela, da se umakne iz tvojega življenja, ga boš morala spraviti prej v red. Spomnim se svojih prvih terapij pri svoji bioenergetičarki. Ko sem prišla drugič k njej, je bilo stanje spet na enakem nivoju, kot je bilo pred začetkom zdravljenja. In tretjič ravno tako. Kot bi me nekaj med tednom spet potegnilo navzdol, tako da je bilo njeno delo tako rekoč brez posebnega učinka. Po tretji terapiji sva se o tem pogovorili in ko sem končno razumela kako in kaj, se potem to ni več dogajalo. Dejstvo je, da nam terapija lahko resnično pomaga, samo če odstranimo vzroke, ki so privedli do bolezni. Če tega ne moremo narediti, se potem vedno znova moramo vračati na nove in nove terapije, ki nam sicer pomagajo, vendar nas resnično pozdraviti ne morejo. Zato ti priporočam, da se poglobiš vase in resnično razmisliš o tvojem sedanjem življenju in o tem, kje in kaj bi lahko spremenila, da bi se vsaj malo približala rešitvi. Praviš, da te zelo utruja služba. Kaj se res ne bi dalo malo manj delati? Kakšno službo pa upravljaš? Mislim, da bi bilo bolje, da že zdaj narediš kaj zase, kot pa kasneje, ko boš morda z zdravjem še slabša. Bolezen namreč ne bo odnehala vse dokler je ne boš ubogala, verjemi. Katere sanje si zatajila v sebi? Kaj bi si želela delati, če bi bila resnično svobodna? Tukaj, v odgovorih na ta vprašanja, je resnični vzrok tvoje bolezni in najbrž še v čem. Zamisli se nad tem, verjemi da bo pomagalo.
Gospod Marjan Ogorevc kje dela? Veš, da še nisem slišala zanj! Bi me pa res zanimalo kaj več izvedeti o njegovem delu. Hvala za informacijo. Si bom skušala izposoditi njegovo knjigo, tako da vsaj teoretično izvem kaj več o njemu. Če pa mi boš še ti dala kakšno informacijo več, bom še bolj vesela, res. :)
_________________
Nataša

Alenka · Objavljeno: 07 Jul 2007 14:51 Naslov sporočila:

Nataša, hvala za lepe misli. Kot kaže, v mojem pisanju nisi našla vsega, kar sem želela sporočiti, pa nič zato, če te zanima, bom poskušala biti bolj natančna. Glede tega, da nima smisla hoditi na bioterapije samo na polnjenje, če energije ne moreš obdržati, se očitno zelo strinjava. Pravzaprav sem želela sporočiti celo to, da je tako delovanje škodljivo za oba, tudi za terapevta, o čemer sem doslej brala samo v delih Ogorevca. Meni je bilo pa to vseskozi jasno, pravzaprav sumljivo dobro jasno in po karmični diagnostiki ima to korenine v mojem delovanju iz prejšnjih življenj. Posledica katerih naj bi tudi bilo tole opotekanje. Delovanju na drugi strani - tistega, ki dela z energijami. Zato priporočam le take terapevte, ki pacientom tudi razložijo, kaj morajo sami spremeniti in jih ne sprejemajo samo na polnjenje kar v nedogled. Za svoje zdravje se mora najprej potruditi vsak sam.

Sicer pa - ne, prav ničesar ne morem spremeniti, ker imam komaj toliko energije, da se pretolčem skozi službo in odvlečem domov. In z mojo udobno službo sem resnično zadovoljna, to je tudi edini razlog, da se je še tako oklepam, čeprav je mojemu zdravju škodljivo vztrajati v taki situaciji. Še vedno iščem možnosti, da bi jo lahko obdržala. Manj kot delam zdaj, pa tudi ne morem. Gre pač za stanje, ki si ga je zelo težko predstavljati. Za ilustracijo lahko razložim takole: predprejšnji vikend sem imela podaljšan, zato sem se odločila, da bom oprala eno od volnenih odej. Saj veš, kaj to pomeni - v kad naliješ vodo in detergent, namočiš odejo, na koncu jo spiraš, odvlečeš ven sušit in suho pospraviš. Po tem "napornem" delu sem se tresla in preostanek dneva razbolela kot pri hudi gripi preležala. Še naslednji dan sem imela bistveno bolj razbolele mišice kot običajno. Potem sem začela jemati vitamin D3. Počutje opazno boljše, naslednji vikend sem prala drugo volneno odejo. Še vedno sem morala po izpiranju počivati, ampak v istem dnevu sem si še naredila zelenjavni sok, skuhala zelenjavno juho in oprala ter obesila perilo. Še celo po tipkovnici sem klofala kakšno uro - v zelo udobnem stolu sicer - napol leže. Naslednji dan sem bila pa brez posledic. Toliko razlike za malo nečesa od tistega, česar mojemu telesu manjka. Se boš strinjala, da ti noben terapevt ne more pomagati, če ti odstranijo ščitnico in nimaš nadomestnih hormonov? Ko enkrat tako zelo zabredeš, urejanje življenja s pomočjo bioterapevta ali brez ni več dovolj. Potrebno je poskrbeti tudi za fizično telo. Koliko slabše je še lahko?

Marjan Ogorevc dela v Brežicah. Njegove knjige Karmična diagnostika, Samozdravljenje s karmično diagnostiko in Biorgonomija pa priporočam vsem, ki jih še niste prebrali. Obvezno čtivo ;-). Biorgonomija je sicer učbenik za terapevte, nekatera poglavja bodo zato morda pretežka, pa nič zato. Tam resnično piše vse o njegovem delu. Včasih je pa tudi odgovarjal na forumu Maat Centra, morda je to še kje shranjeno.

Lep pozdrav,

Alenka

natasha8977 · Objavljeno: 08 Jul 2007 05:21 Naslov sporočila:

Ne ne, Alenka, nisi me dobro razumela. Res je utrujajoče hoditi na terapije ne da bi potem prišlo tudi do ozdravljenja, vendar če so edine, ki pomagajo, da lahko potem kolikor toliko normalno živiš, potem je to zelo priporočljivo, verjemi. Predvsem zato, ker bioenergetske terapije niso samo polnjenje človeka z energijo! Veš kakšna je naloga bioenergetika? Njegovo telo je samo antena oziroma nekakak povezava med tabo in kozmosom. Bioenergetiki smo samo prevodniki kozmične energije, ki pa telo ne polni, ampak ga zdravi oziroma sprošča njegove zastale energije, da se ponovno začnejo pomikati po telesu tako kot prej. Res pa je, da je treba veliko delati tudi sam na sebi, če nočemo, da se te naše energije spet zablokirajo. Vendar pa je tako: Še posebno pri ljudeh, ki imajo telo organsko bolno, sploh pa pri ljudeh, ki jim manjka kakšen notranji organ, se energije toliko prej spet zablokirajo, seveda zaradi življenja samega, ki pritiska na nas in ga nismo sposobni sami spraviti v red. Ker smo zaradi telesnih pomanjkljivosti toliko bolj občutljivi, se nam potem ravno tam toliko prej zablokirajo energije. Bioenergetik nam jih potem s pomočjo terapije počasi spet spravi v red. Res da potem običajno te terapije ne delujejo dolgoročno in je ravno zato utrujajoče se vračati spet in spet k našemu pomočniku, vendar pa, če imamo potem posledično boljše življenje, se tudi to splača, pa še kako. Zase vem, da niti pod razno ne bi bila tako ok kot sem, če ne bi redno hodila na terapije. Sicer sem stalno tam, vendar je to isto kot jemati celo življenje tablete, brez katerih ne moreš. Oboje ti olajša življenje, oboje tudi moraš stalno jemati, vendar pa vsaj potem lahko kolikor toliko normalno živiš in torej se splača to početi, pa še kako. :) Razlika med tabletami in bioenergijo pa je očitna, se ti ne zdi?:)
Veš, nehote si načela temo, ki je v bistvu nekako moje področje - hrana. Pred slabimi dvemi leti sem se odločila, da naredim nekajdnevni post ob sadnih in zelenjavnih sokovih. Osem dni sem ga delala. Tistih osem dni sem imela toliko energije, da bi lahko še gore premikala, pa sem se na koncu vseeno odločila, da raje sedem na kolo in premikam nekaj omar v hiši, kot pa gore. Wink

Dejstvo je, da z napačno prehrano jemljemo našemu telesu toliko energije, da nam na koncu ena sama deka vzame moč tudi samo za dihati, kaj šele kaj drugega. Če pa našemu telesu damo to, kar potrebuje, potem pa je ravno obratno. Ena taka deka je premalo za potrošiti vso energijo viška, ki jo imamo v sebi. Res pa je, da ljudje, ki jemljejo kakršnakoli zdravila, absolutno ne smejo izvajati nobenega posta, saj bi bilo potem ogroženo njihovo zdravje. Lahko pa si veliko pomagajo in tudi dolgoročno dosežejo enake rezultate tudi s spremembo prehrane. Namreč s prehodom na presno prehranjevanje. Vidiš, Alenka, tvoje telo ti je pri teh dveh dekah jasno povedalo, kaj mu je všeč in kaj ne. In kaj rabi, da lahko normalno funkcionira. Če bi poslušali svoje telo vedno, verjemi da bi bilo večina ljudi zdravih, bolnih pravzaprav praktično skoraj ne bi bilo. Na žalost pa nas je modernizacija spravila na drugačno pot, zato pa potem farmacija tako dobro napreduje. Sad

Po vsem tem, kar sem prebrala na tem forumu, sem res razumela, da brez teh ščitničnih hormonov ni dobro živeti, sem pa tudi razumela, da vseeno glih niso tako neškodljivi. Vem, najbrž pretiravam, vendar nimam glih dobrega mnenja o zdravilih, še posebno ko prebereš kakšne vse stranske učinke ti lahko prinesejo. Grrrrr Confused

Verjemi pa, da nimam namena na lastno pest odreči svojemu sinu zdravljenja, če bo to potrebno. Bom pa poleg tega počela vse mogoče, da se tudi z naravo vse skupaj spravi v red in da se bo čim prej rešil vse tiste kemije. Zdaj sva zaenkrat začela samo s sprembo prehrane in z bioenergijo. Če bo to pomagalo, potem bova delala samo to, če ne pa nameravam poskusiti še kaj drugega. V naravi je vse, verjemi, samo moramo imeti srečo in voljo, da najdemo tisto, kar naše telo potrebuje, pa je spet vse ok z nami, aha. :)
Kar pa se tiče tega, da terapije škodijo tudi bioenergetiku, ne bo glih držalo, veš. Škodijo lahko samo tistemu, ki ni toliko usposobljen, da ne bi bil samo prevodnik. Tak bioenergetik lahko izredno pomaga ljudem, žal pa daje od sebe tudi svojo energijo, s čimer si potem jasno zelo škodi. Ko in če se nauči postati samo prevodnik, pa potem terapije koristijo tudi njemu. To ti lahko povem iz lastnih izkušenj, saj sem po svoji tretji terapiji, ko nikakor ni hotelo biti boljše, morala začeti izvajati terapije, da sem se potem s pomočjo moje bioenergetičarke in svojimi terapijami na bolnih ljudeh v 4 mesecih tudi dokončno pozdravila. S posredovanjem kozmične energije v bolno telo sem namreč hkrati prečiščevala še sebe. In ravno zaradi tega je potem počasi ozdravelo tudi moje telo. vem, vse skupaj zgleda zelo nerazumljivo, vendar če si skušaš zamisliti, kako to poteka, potem je pa vse v trenutku kristalno jasno, verjemi. :)
Hvala ti za naslove knjig Marjana Ogorevca. Čim bom našla dovolj časa, bom sigurno stopila v našo knjižnico in jih z veseljem prebrala. Res me zanima, kaj piše v njih, aha. :)
Za danes bi to bilo dovolj. Na žalost je že pozno in se moram pripraviti za delo, če ne bi z veseljem še kaj pripisala. Žal pa čas teče in nič ne reče. Torej, lep dan in na kasneje. :)
_________________
Nataša

Alenka · Objavljeno: 08 Jul 2007 16:43 Naslov sporočila:

Nataša, ne vem kolikokrat sem prebrala, da naj bi bil terapevt samo posrednik energije in da gre energija samo tja, kjer je potrebna, pa da ne more biti nobene škode... Za sabo imam zelo dolgo "kilometrino" vsemogoče ezoterične literature. Vse te trditve me niso prepričale, Ogorevčevo pisanje o etičnem delovanju in simptomatskem zdravljenju, ki je možno tudi na bioterapevtski ravni, se me je pa zelo dotaknilo. Če je zdaj vse navidez v redu, to še ne pomeni, da se problemi niso samo premaknili v bližnjo ali daljno prihodnost. Pri pacientu to lahko pomeni, da ga bodo enkrat težave ujele v hujši obliki, terapevt si pa na ta način tudi ustvari veliko karmične škode, še več kot pacient. Na to sem mislila, ne na utrujajoče obiske. To je vse, kar imam povedati na to temo, več je tako možno v veliko bolj obširni obliki prebrati v ustreznih knjigah. Vsak se pa ima seveda pravico sam odločiti, katero "resnico" bo sprejel. Jaz sem zelo izbirčna glede tega, komu dovolim šariti po mojem biopolju. V prvi vrsti od terapevta pričakujem, da je zdrav. V skupno dobro. Zavedam se tudi, da terapevtu ni prijetno vstopati v bipolje človeka, ki je v zelo slabem stanju. Baje si pa tako vsak izbere terapevta, ki je ravno pravi zanj.

In ko sva že pri simptomatskem zdravljenju, ki je torej možno tako v uradni medicini, kot v alternativi - seveda verjamem, da je tudi to škodljivo. Pa ne zato, ker bi bili npr. ščitnični hormoni kot taki škodljivi, če kdo tako misli, bi si moral svojo ščitnico kar hitro odstraniti, ker jih kar naprej izloča (seveda so tisti, ki so že na polni substituciji izvzeti ;-)). Problem je le v tem, da bi takemu preostalo samo še mesec in pol življenja, za toliko je namreč še zaloge v telesu, brez ščitničnih hormonov pa življenja ni. Dostikrat se vprašam, če ima smisel za vsako ceno podaljševati življenje samo zato, ker to znamo, obenem pa ne moremo vedno doseči kvalitetnega življenja. Kvantiteta za kvaliteto, je vredno? S karmičnega stališča je na ta način človeku po eni strani omogočeno, da si z enakim (napačnim) delovanjem še povečuje svoj karmični dolg, po drugi strani pa ima možnost, da kljub vsemu dojame situacijo in še v istem življenju začne popravljati napake. Enkrat sem prebrala intervju z dr. Vasilijem Cerarjem, v katerem je dejal, da zdaj rojeva veliko praktično mrtvih žensk. To so ženske, ki brez pomoči medicine ne bi več živele. Tudi take, kot sem jaz. Grdo rečeno, verjetno se je marsikomu kolcnilo, ko je prebral, vendar pa, roko na srce, na ta način gotovo slabšamo genetski zapis naše rase in delujemo v nasprotju z naravno selekcijo. Je morda tudi zato vedno več avtoimunskih bolezni? Po drugi strani je naše okolje že tako onesnaženo, da morda brez teh novih znanj ne bomo več mogli preživeti. Kdo bi vedel?

Srečno,

Alenka

natasha8977 · Objavljeno: 19 Jul 2007 10:29 Naslov sporočila:

Sorry ker se ti oglašam šele danes, ampak prej res nisem mogla. Zadnje dneve se je namreč moj dan začel ob 5-6h zjutraj in končal ob 23-24. Komaj sem čakala da vse to mine. Res je bilo vsega skupaj preveč, uf. Sad

Veš, tudi moja dva otroka se ne bi bila nikoli rodila, če ne bi bilo uradne medicine, tako da se večkrat tudi jaz sprašujem, če je prav vse to, če je ok da smo posegli v naravo ali če bi morali pustiti stvari kot so bile nekoč. Moj odgovor in moje mišljenje? Uradna medicina je nepogrešljiva v akutnih stanjih in pri raznoraznih zlomih in podobnih rečeh. Kar pa se tiče bolezni, tu je pa ne maram in je najbrž nikoli več ne bom mogla sprejeti. Včeraj sva bila s sinom v Ljubljani na pediatrični kliniki in povem ti, da mi je bilo tam tako zoprno, da bi najraje pobegnila. Sad

Po glavi so se mi namreč motale vse resnice o bolezni in vsa moja znanja o tem in sem se jasno zavedela, da smo tam čisto brez veze. Na žalost pa moj sin še ni zrel za totalno spremembo svojega življenja in tega od njega niti ne morem pričakovati. Premajhen je in trenutno živimo vsi mi precej stresno in napeto življenje, tako da se bom morala pač sprijazniti s tem, da bo najbrž bolnišnica vsaj za nekaj časa morala postati naša prijateljica. Vidiš, tudi to je še en izziv zame. Očitno je dragi bog ugotovil, da sem jih do sedaj imela premalo, pa mi je poslal še tega. Wink

Res je, kar praviš, vse resnice so prave in nobena. Tisto kar mislimo, tisto tudi je. Po naravi sem tudi jaz nejeverni Tomaž in nikoli ne verjamem v nič, dokler tega ne preverim oziroma preizkusim v praksi. Ravno zato vsa ta moja prepričanja. Vendar to so moja prepričanja in prav je, da vsak misli in verjame v svoja. :) Če bi se imeli možnost srečati, mislim, da bi se najine misli kar teple med sabo. Vendar sem tudi prepričana, da bi marsikaj tudi odnesli od tega pogovora, še posebno, če bi bili ves čas odprtega duha in skušali odnesti od vsega skupaj res najboljše. mogoče pa bova nekoč celo imeli priliko se kje dobiti in poklepetati? :)
Res je, bioenergetik mora biti zdrav. Nikoli ne bi mogla dovoliti, da se me dotakne nekdo, ki ni sposoben pozdraviti predvsem sebe. Ravo zato zadnja leta ne izvajam več terapij, saj je moje zdravstveno stanje kar precej načeto, tako da se mi ne zdi prav delati na ljudeh, dokler prej ne porihtam same sebe. Verjamem pa, da se bo z leti vse spravilo na mesto, tako da bom potem končno lahko svoje življenje obrnila v to smer, saj je to tisto, kar je moje poslanstvo. In prav je, da človek dela tisto, za kar je poslan na ta svet, se ti ne zdi?:)
Sicer pa, modernizacija je ravno tako poslana z neba in sama po sebi je tudi zelo koristna in priporočljiva. Žal pa smo ljudje tisti, ki smo iz nje počasi naredili dosti zla, na žalost. Nimamo meje za nič, izgubili smo stik s sami sabo in z naravo in to je slabo. Če bi modernizacijo vzeli samo za to, da si olajšamo življenje, bi bilo to zelo ok, žal pa smo šli v drugo skrajnost: ne samo, da si lajšamo življenje z njo, prepričani smo tudi, da je edino ona edina prava stvar na svetu in v bistvu mislimo, da je vse naravno in konservativno brezvezno. Če bi ljudje znali vzeti iz te modernizacije vse dobro, vse ostalo pa zanemariti, bi bilo potem vse drugače. Mislim pa, da bo moralo preteči še veliko vode preden bomo res razumeli, kaj je prav in kaj ne. Prepričana pa sem, da se bo prej ko slej vse skupaj spremenilo, pa čeprav šele čez sto let. Zdaj je vse skupaj preveč napeto, ne more trajati večno tako. Enkrat bo počilo, tako kot poči pri posamezniku z nastopom hude bolezni. Tako bo počilo tudi na celem svetu. In potem bo vse drugače. Na žalost verjetno na začetku tudi preveč drugače, ampak to bo logična posledica vsej tej naši modernizaciji, ki jo živimo sedaj. Sad

Seveda mislim na modernizacijo na splošno, ne samo na zdravila, ampak tudi na vsa ostala pretiravanja. Tudi ti vidiš tako vse te stvari?
Za danes bi to bilo dovolj. Naslednje dni bom imela spet malo več prostega časa, tako da si upam izjaviti, da se bova slišali kaj prej kot sva se tokrat, na srečo, aha. :) Lep dan in lepe misli. :)
_________________
Nataša

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli