|
Metuljčica - naša klepetalnica Medsebojni pogovori bolnikov in svojcev
|
Poglej prejšnjo temo :: Poglej naslednjo temo |
Avtor |
Sporočilo |
zlicka
Pridružen/-a: 23.04. 2007, 10:29 Prispevkov: 4 Kraj: VB
|
Objavljeno: 24 Apr 2007 11:27 Naslov sporočila: se ena med vami |
|
|
Dobro jutro!
Tukaj se ena nova na tem forumu. Moja zgodba je pa naslednja.
Odkar pomnim sem cutila cmok v grlu vsakic, ko sem bila prestrasena, jezna, zalostna, ko sem delala kaj takega, ki je od mene zahtevalo energijo. Ker prihajam iz druzine, kjer je bilo vse prepovedano, nikoli se ni kazalo drugih custev kot le jezo, nikoli se ni nicesar pohvalilo, vedno le grajalo, nikoli se nismo pogovarjali, sem se ze zgodaj umaknila sama vase in imela crne misli. Moj cmokec v grlu je bil vecji in vecji. Temu se je pri 17 letu pridruzila se neznanska utrujenost, nerazpolozenost, vedno vecji strah pred tem, da ne bom zmogla. Samo vecere sem cakala, da sem lahko zaspala, saj je bil edino to cas, ko nisem razmisljala o tem, kako ne zmorem niti malih vsakodnevnih stvari. Za vse sem krivila sebe, ces, saj so mi starsi vedno govorili, da nisem nic vredna, zdaj pa je to dokaz, da so imeli prav, res ne zmorem, tudi vstati iz postelje je tezko.
Vsega sem se zacela izogibati, nisem vec hodila ven, tudi sprehodi so od mene zahtevali prevec. Izgubila sem prijatelje, saj nisem zmogla pogovorov. Samo to sem si zelela, da bi se usedla v temen kot in izginila. Takrat se je zacelo, hitro bitje srca, panicni napadi, izguba ogromno teze, vrtoglavica, cmok v grlu mi je dal ves cas misliti samo na to, da bom vsak trenutek bruhala.
In tako sem prezivela moja studentska leta. Se danes ne vem kako. Nic energije, s sabo sem v torbi ves cas nosila vrecko, ker je bil obcutek, da bom bruhala tako mocan da si nisem upala niti hoditi po glavni cesti, za vsak slucaj. Jedla sem ogromno banan, cokolade, stvari, ki ti hitro dajo nekaj energije. Vsi so komentirali kako suha sem, pa tako veliko pojem. Tako je bolelo, ko so bili ljudje odkrito prepricani, da imam bulimijo in mi to tudi vedno znova povedali. Moji starsi pa, hmm, slisala sem le besede kako grda sem ko sem takole suha. Tako je bolelo, se bolj sem padla v svoje temne misli, se bolj prepricana, da tudi jesti ne znam pravilno.
Potem pa, kar naenkrat, moje kile 15kg gor in namesto stevilke 36 v pol leta je bila stevilka 40 kar malo pretesna. Takrat sem ravno dokoncala svoj dodiplomski studij. Ljudje so me zaceli sprasevati ce sem noseca, pocutila sem se kot balon, oce je zacel zasmehovati mojo postavo.
Sla sem k zdravniku. Scitnica na zgornji meji, a me ne bo poslal k tirologu, je se v mejah normale. Moja depresija, ja, pogovori se z nekom in uredi stvari v svoji glavi. Se vedno sem hotela samo izginiti.
Pocasi sem zacela odkrivati forume na internetu o depresiji, panicnih napadih in moje obcutje pripisala temu. Pocasi sem se silila hoditi na krajse sprehode, spreminjati svoje misli,... Vcasih sem se pocutila bolje, pa vedno znova spet padla na dno. Takrat mi je bilo dovolj, odselila sem se v tujino, proc od strupenih izjav mojih starsev. Mislila sem da bom pobegnila nekam, kjer me nihce vec ne bo mogel prizadeti in delala na svojem izkrivljenem pogledu na svet. Pocasi sem uvidela, da mogoce pa nisem tako slaba oseba, za kakrsno me imajo moji starsi, da nisem tako zelo grda, da znam ziveti sama, da lahko poskusam nove stvari in se ucim na svojih napakah. Da grem lahko ven na sladoled in to ni le zapravljanje denarja, da grem lahko na kavo z znanko in to ne pomeni, da sem lenuh in lahka punca, ki nima nic pametnejsega za delat, kot zapravljati cas v lokalu. A slabo pocutje je vedno znova udarilo ven.
Se dvakrat sem sla preverit scitnico in bila koncno poslana k tirologu. Diagnoza Hashimotov sindrom, je povsem genetsko, dobila bom tablete in vse bo v redu. Naj si ne domisljam hitrega bitja srca in panicnih napadov ker to ni mozno pri tem obolenju.
Zdaj sem stara 30 let, tri leta sem na tabletah, in ker se se vedno ne pocutim dobro, iscem informacije na internetu. Zgrozena sem bila, ko sem ugotovila kako me je zdravnica odpravila v parih minutah, ces, tukaj imas tablete, vse bo ok ko jih bos jemala. Pa je toliko ljudi, ki jim ta bolezen ne dopusca 100% zivljenja. Ko bi le to vedela prej, jaz pa sem mislila da moji slabi obcutki pomenijo le to, da sem jaz nicvredna. Da vendar tablete vse popravijo, jaz pa sem se vedno razvalina in to je bil le se en dodaten dokaz, da si res ne zasluzim lepega.
Se vedno se borim z utrujenostjo, imam svetovalca, ki mi pomaga razumeti moje temacne misli. Partner poskusa razumeti, a so dnevi, ko se zdi kot da je vse tudi zanj prevec. On je natancno tak, kot si zelim biti jaz. Zaljubljen v zivljenje, poln energije. Vcasih se pocutim krivo, kot da ga drzim nazaj. A ce bi bilo to res, ne bi bil ze toliko let ob meni.
Kilogrami grejo se vedno gor in ceprav nisem debela, se pocutim kot balon, ker sem tako hitro sla iz ene skrajnosti v drugo. Moj srcek vcasih se vedno tako hitro bije, se vedno cutim cmok v grlu vsakic, ko se razburim ali ko grem na daljsi sprehod. A sedaj sem tega navajena, vem da je to bolezen in ne moja domisljija, vem, da je v redu ce si nekatere sni recem: danes pa moja scitnica tega ne more. Vcasih sem se silila delati stvari, ker so me vsi prepricevali, da je vse v moji glavi in da naj ne jamram in stisnem zobe. Pa je bilo na koncu le slabse. Zdaj vem zakaj.
Tako rada bi imela otroke, pa se tako bojim. Bojim se, da bom razocarana, ker bo mogoce trajalo dolgo casa preden bom zanosila. Bojim se, da bo moj otrok podedoval mojo slabo scitnico. Bojim se, da ne bom zmogla skrbeti za otroke zaradi utrujenosti. Najbolj pa se bojim, da bom zaradi vsega tega spet sla v moj prepad misljenja, da ne zmorem skrbeti niti za svoje otroke, medtem ko se to zdi nekaj tako lepega za vecino ljudi tega sveta.
Se vedno ne razumem mojih crnih misli. Je bil stres doma in posledicno depresija vzrok za bolezen (ki je do sedaj ni bilo v druzini) ali je bila to posledica. Pa saj ni pomembno. Ampak se je tezko sprijazniti, da se bom mogoce vedno tako pocutila, da se bo treba tako zelo boriti, da neham za vse to kriviti sebe. Ampak so dnevi ko spet vidim sonce. In to je tisto najbolj pomembno.
Zadnji pregled je pokazal, da scitnica spet ne deluje prav. Moj zdravnik mi je spet rekel, da je na zgornji meji in da ne bo nic ukrepal, da bomo ze vidli po enem letu ce se bo stanje se poslabsalo. Po tem sem si kar sama dodala 25um na mojih 100 vsak tretji dan. Vem, da ne bi smela (zato samo vsak tretji dan), a cakam, ce se bom zacela pocutiti kaj bolje. Ce ne bo premembne v dveh mesecih, bom nehala s tem.
To je moja zgodba, utrujenost, pomanjkanje energije, depresija in Hashimoto. Hashimoto zdravim s tabletami, za depresijo imam svetovalca, energijo poskusam dobiti z zmernimi sprehodi in plavanjem. Sem na tocki, ko si tako zelo zelim ustvariti druzino, a zaenkrat sem se prevec prestrasena da ne bom zmogla. A ne bom se nehala truditi, da bom tudi jaz nekega dne zacutila sreco in toplo sonce.
Nina |
|
Nazaj na vrh |
|
|
Pikapolonica
Pridružen/-a: 24.06. 2006, 12:56 Prispevkov: 658 Kraj: Domžale
|
Objavljeno: 24 Apr 2007 12:39 Naslov sporočila: |
|
|
Nina, ce si zivela v tujini potem verjetno znas anglesko.
Preberi si kaj na forumu thyroid.about.com.
Verjetno bo preteklo se precej casa, preden bo uradna medicina spremenila mnenje in odnos do te bolezni.
Nisi napisala, kaksne imas ths? Zdravila res ni dobro po svoje dodajati,
je pa fino najti dobrega zdravnika, ki s tabo sodeluje pri odlocitvah. Poskusi spravit tsh na 1. Tudi druge stvari vplivajo na tvoje telo, stres, minerali, razmisljanje, telesni napor...Kaksen napor pa fizicno se zmores?
Predvsem so poleg tsh pomembno tudi ft4 in ft3 hormoni.
Lp Pika |
|
Nazaj na vrh |
|
|
lenča
Pridružen/-a: 07.03. 2007, 20:28 Prispevkov: 155
|
Objavljeno: 24 Apr 2007 13:09 Naslov sporočila: |
|
|
Pozdravljena!
Tvoja zgodba me je pretresla.
Veš za vsakega pride enkrat srečen čas. Tudi zate bo. Tudi ti si čudovita oseba in lahko imaš otroke, ki jim boš dala vse tisto, česar sama nisi imela. Odloči se za otroka, če si ga želiš. Ker imaš sama slabe izkušnje, boš vedela katerih napak ne smeš delati.
Najlepša je ljubezen otroka, ko ti pove, da te ima rad in ti to tudi pokaže. Zanj si najlepša in najboljša mamica. :D _________________ Zmaga je nagrada za tistega, ki vztraja toliko časa, da premaga bolečino...
Nazadnje urejal/a lenča 06 Mar 2015 12:51; skupaj popravljeno 2 krat |
|
Nazaj na vrh |
|
|
Barbara
Pridružen/-a: 09.11. 2006, 09:42 Prispevkov: 373 Kraj: Postojna
|
Objavljeno: 24 Apr 2007 13:35 Naslov sporočila: |
|
|
lenča je napisal/a: |
Najlepša je ljubezen otroka, ko ti pove, da te ima rad in ti to tudi pokaže. Zanj si najlepša in najboljša mamica. :D
|
Ja, zame je to nekaj najlepšega :)
Nina,
moram reči, da me je tvoja zgodba, ki si jo napisala na netu čisto pretresla. Žal mi je, da nimaš razumevajočih staršev. Kaj nič kaj vzpodbudne besede otrokom, nič ne koristijo, mnogo staršev pa se ne zavedaj da rabi otrok kdaj pa kdaj tudi kakšno pohvalo. Sicer ne morem reči, da sem bila na istem kot ti, so me tudi vzpodbujali in pomagali pri mojih odločitvah...a vseeno kakšne besede iz otroštva ostanejo v nas, če smo preobčutljivi pa sploh.
Imaš pa veliko srečo in to je tvoj partner, ki te sigurno razume, če ne bi že zdavnaj pobegnil.
Tudi, če razmišljaš o družini ti svetujem, da ne biti v strahu in preženi temne misli. V glavnem, da so ti ugotovili kaj ti je oz. da imaš Hashimoto, tako da boš kot nosečnica še dodatno pod kontrolo. Za otroka je najvažnejše, da dobi iz tojega telesa dovolj hormona (pa tudi ga ne sme biti preveč) prvih 14 tednov, dokler se mu ne razvije ščitnica in ne začne delovati. Imaš pa tudi partnerja, ki bi ti pri skrbi za otroka sigurno pomagal, če sama ne boš zmogla. Glede zanositve pa naj rečem le, če ne boš delala na tem, ne boš vedela, če lahko sploh zanosiš Wink . Sama sem imela 3 spontane splave in rodila 2 zdrava otroka. Splave pa sem sprejela kot nekaj normalnega, da me niso preveč prizadeli, razen prvega.
Sama nimam Hashimota, vsaj ne da bi vedela Wink vem pa kaj pomeni cmok v grlu, ko smo v stresu ali razburjeni, ob temačnih dnevih..... imam pa gomolje, ki začnejo tiščati ob takih situacijah.
Ne biti preveč razočarana nad tirologi, ki si ne vzamejo čas za nas...na razpolago imajo par minut, da nam razložijo.... jaz sem bila po pregledu v šoku še par tednov (pregled 2 min, UZ, punkcija in ....adijo) ...katastrofa.
Zato pa je tu forum, da izveš kaj novega o tvoji bolezni in da si poskušaš čimveč pomagat, da boš živela bolj polno in srečno življenje. Pa da ugotoviš, da nisi sama s podobnimi težavami in vidiš, da se da pomagat.
Pobrskaj malo nazaj po postih, mislim, da boš dobila kakšno informacijo, ki ti bo prišla prav.
Lepo se imej in korajžno naprej
:D |
|
Nazaj na vrh |
|
|
Tina
Pridružen/-a: 23.05. 2006, 13:36 Prispevkov: 187 Kraj: Ljubljana
|
Objavljeno: 24 Apr 2007 13:46 Naslov sporočila: |
|
|
Razumem tvoj strah glede otrok in energije. Glede na to, da pišeš da te mož poskuša razumet (to je dokaj redka zadeva :D ) sem prepričana, da bo prevzel skrb za otroka v tvojih slabih dneh. Jaz sem kak mesec druge nosečnosti preležala, ker mi je bilo slabo in sem bila brez energije. Sin pa se je igral na in ob postelji, lepo sva klepetala, brez TV, računalnika... Mi je prinesel kakšno stvar in bil ponosen, da tudi on pomaga mamici, veliko sva se cartala... Saj ni vse to, da si fizično aktivna in skačeš iz ene dejavnosti v drugo. Meni se je zgodilo tudi to, da moža ni bilo doma in sem morala klicat mamo da pride k meni prespat, ker se mi je tako vrtelo, da sem se bala kako bom lahko ponoči vstala in tolažila malega, če se bo zbudil. Vendar to mine. Delaš na sebi, imaš ljudi ki ti pomagajo, te podpirajo. Tudi sama se zavedaš kaj moraš naredit, tako da imaš veliko možnosti, da boš iz leta v leto boljša.
Če te skrbi, koliko časa bo trajalo da zanosiš, potem ne odlašaj. Bolje da začneš pri 30 in se 5 let matraš, kot da štartaš pri 35 in ti uspe pri 40
Tudi jaz sem Hashi in mi je uspelo zelo hitro. Ne veš dokler ne poskusiš, vsekakor pa si prej uredi TSH, magar samoplačniško. Če ti da zdravnik samo eno napotnico na leto, ga res nima smisla čakat in zgubljat živce. Če si sama povišala dozo, počakaj kak mesec ali dva da se vse uravna na novo, potem pa v Adrialab in v akcijo!
lp
Tina |
|
Nazaj na vrh |
|
|
lenča
Pridružen/-a: 07.03. 2007, 20:28 Prispevkov: 155
|
Objavljeno: 24 Apr 2007 16:23 Naslov sporočila: |
|
|
Tudi jaz ti svetujem, da se za otroka odločiš čimprej. Seveda, če si ga res želiš. Poišči si tudi dobrega tireologa, ki te bo spremljal med nosečnostjo. Mogoče ti bo katera od metuljčič lahko svetovala kakšnega.
Pogumno naprej. :D
Lenča _________________ Zmaga je nagrada za tistega, ki vztraja toliko časa, da premaga bolečino... |
|
Nazaj na vrh |
|
|
Neva
Pridružen/-a: 21.05. 2006, 19:57 Prispevkov: 1472 Kraj: Ljubljana
|
Objavljeno: 24 Apr 2007 17:14 Naslov sporočila: |
|
|
Nina,
tudi mene se je dotaknila tvoja zgodba. Otroštvo je verjtno kar pogodta posledica, da smo danes take, kakršne smo. A veseli se, da si našla dobrega partnerja. V njem imaš razumevanje, oporo, veselje, skrtaka vse, kar potrebuješ. Verjamem, da ne boš delala pri otroku tistih napak, za katere ti je žal, da si jih ti doživela. A otroka si moraš rs iz srca želeti, potem te ni strah in se ne sprašuješ več, če boš zmogla. Seveda boš - polovico. Kajti otrok ima tudi očeta in druga polovica je njegova.
Pa pogumno naprej. a ne smemo pretiravati. _________________ Nevenka
Vsak dan je priložnost za novo, lepo in prijetno doživetje. |
|
Nazaj na vrh |
|
|
zlicka
Pridružen/-a: 23.04. 2007, 10:29 Prispevkov: 4 Kraj: VB
|
Objavljeno: 25 Apr 2007 09:13 Naslov sporočila: |
|
|
Hvala vsem, da ste me tako hitro in toplo sprejeli in me obdali z lepimi mislimi, ki mi dajejo upanje za naprej.
Pika, na zalost ne vem vrednosti mojih hormonckov. Moji zdravniki to kar lepo malo skrivajo pred mano. Ko sem bila na pregledu dva tedna nazaj, so mi rekli da je ths v mejah normale, 3 in 4 pa sta povsem na zgornji meji. Jaz sem do zdaj slepo verjela zdravnikom, da oni ze vejo o cem govorijo in kaj mi priporocijo, tako da se nisem niti zanimala. Ampak zdaj se mi je koncno posvetilo, da ce ne bi bila na zacetku tako vztrajna, me moj zdravnik sploh ne bi poslal na nuklearno, tako da bom od zdaj naprej malo bolj spremljala vse skupaj.
Hvala se enkrat za lepe misli in za dokaz, da tudi jaz zmorem, z vaso pomocjo. Ve ste sle skozi to in mi pokazale, da se da imeti otrocke in se da lepo poskrbeti za njih tudi ob Hashimotu. Obenem pa imeti lepo zivljenje in ne razmisljati samo o cmoku v grlu in slabem pocutju.
Zdaj, ko sem napisala mojo zgodbo in jo lahko tudi sama preberem, vidim, skozi kaj sem sla in prezivela. Ce sem zmogla to, bom pa zmogla tudi ziveti z mojim Hashimotom. Se kar velikokrat sprasujem, zakaj jaz, kaj sem naredila slabega, da se je vse zgrnilo name. Ampak se zavedam, da bom zaradi tega lahko se boljsa mama, ker vem, katere besede in dejanja bolijo in po cem otroci tako hrepenijo. Pa saj ni tezko pohvaliti, ali dati vsaj en objem. Tega nikoli v zivljenju nisem dobila doma, zato pa zdaj poskusam deliti lepe stvari z vsemi.
En objem vsem.
Nina |
|
Nazaj na vrh |
|
|
n.sostaric Gost
|
Objavljeno: 25 Apr 2007 14:31 Naslov sporočila: |
|
|
Pikapolonica je napisal/a: | Nina, ce si zivela v tujini potem verjetno znas anglesko.
Preberi si kaj na forumu thyroid.about.com.
Verjetno bo preteklo se precej casa, preden bo uradna medicina spremenila mnenje in odnos do te bolezni.
Nisi napisala, kaksne imas ths? Zdravila res ni dobro po svoje dodajati,
je pa fino najti dobrega zdravnika, ki s tabo sodeluje pri odlocitvah. Poskusi spravit tsh na 1. Tudi druge stvari vplivajo na tvoje telo, stres, minerali, razmisljanje, telesni napor...Kaksen napor pa fizicno se zmores?
Predvsem so poleg tsh pomembno tudi ft4 in ft3 hormoni.
Lp Pika |
Ampak Nina, saj toplo sonce že imaš, samo ne čutiš ga. Poskusi začutiti toplo sonce ob svojem možu, v naravi. Sem zadnjič gledala oddaja v kateri je izjavila zdravnica iz radiološkega oddelka onkološkega, da po operaciji in radioaktivnem jodu zopet normalno živimo. Sem mislila, da bom skočila v ekrat od jeze. Imela sem karcinom , operacijo in radioaktivni jod terapijo. Do konca bom jemala tablete. Trajalo je šest let in pol, da sem dobila diagnozo. Ker sem sedaj stara 58 let, so mi pravili, da sem občutljiva, ker imam meno. Bla, b la , česa vsega niso rekli. Pa je bil rak. Veš nobena od Metuljčič n ima neke posebne energije. Vse se prisiljujemo in se muči iz dneva v dan. Ampak življenje je lepo. Treba ga je znati živeti vsaki dan posebej. Ne naprej in ne nazaj. Samot ta dan. Vem, da ti moje besede n ič ne pomenijo, ampak verjami mi, da resnično vem kako se počutiš.
V soboto imamo v Račah srečanje Metuljčic iz cele Slovenije. Pridi. Marsikaj boš sl8išala in marsikatero Metuljčico spoznala. Ne bo ti žal, pridi.
Veš Nina, tudi moja mama je Nina. Je 87 let in ima Alzheimerja. Od lanskega leta, po moji operaciji, sem jo morala dati v dom. Pa ji je tam prav lepo. Sicer jo obiskujem vsaki dan, razen nedelje. Nedelje so moje,. Hodim na Urbana. To je hrib nad Mariborom cca 700 m višine. Včasih mi gre /kar je bolj redko/ prekrasno, večina pa se preisiljujem. Ni mi žal. Na vrhu popijem borovničevec, posedim in se vrnem. Vedno si iz narave kaj prinesem. Rože so moja slabost.
Naj ti posije sonce
Nataša |
|
Nazaj na vrh |
|
|
suzi
Pridružen/-a: 12.02. 2007, 18:12 Prispevkov: 156 Kraj: maribor
|
Objavljeno: 25 Apr 2007 16:22 Naslov sporočila: |
|
|
Ja vsaka zgodba je zgodba zase,vsaka ima tragiko,vsaka ima svoje sporočilo in vsaka zaboli.Vsaka pa nam ,da nekaj dobrega,vsaka je upanje zase in če to združimo,se postavimo v kamen trdnosti vrjemite moje predrage Metuljčice,da zmoremo,da nam bo nekega dne lažje ,lepše.
Sama sem skusila življenje,bolezen,skusila tudi ljubezen in srečo,hvala bogu me to drži po koncu tudi danes,ko me je nova bolezen udarila ponovno.Drži m,e pokonci naše društvo in ve zato bodite to kar ste,ne dajte se čeprav je to velikokrat hudo a zmorete zmorete to,vrjemite mi.
Boste videle v soboto v Račah kaj zmoremo,kaj znamo,v glavnem pa,saj je vseeno glavno,da nam bo lepo,da bomo srečne,za te trenutke pa se izplača živeti.
Dobrodošle vse! _________________ suzana |
|
Nazaj na vrh |
|
|
jesenčica
Pridružen/-a: 26.10. 2007, 20:57 Prispevkov: 4
|
Objavljeno: 27 Okt 2007 19:44 Naslov sporočila: Z veseljem nova med vami |
|
|
Živijo, dekleta! (ups, tudi kak fant je vmes in če to bere, še poseben pozdrav)
Sem včeraj brala vaše zgodbe … in jokala. Ja, če kdo, ve dobro veste, kako blizu so včasih solze. Ob vaših izpovedih sem podoživljala svoje stiske izpred nekaj let, svoja vprašanja, svojo takratno nemoč, celo takratno razočaranje nad sabo (ha, prej zdrava kot dren, sem verjela, da je bolezen poraz).
No, nič bat'! Sem že skulirana. In danes preživljam prav lep dan; sva z možem sama doma, otroci so šli »v life«, midva pa ne samo z možgančki, tudi z rokami in nogami na »off« … in zdajle sem se nekaj spomnila ter natočila kozarček refoška. Praznujem!
Enajsta obletnica. Takrat so napisali: totalna resekcija levega režnja ščitnice. (Dva tedna pred tem pa desnega.) Folikularni karcinom.
No, od tedaj je preteklo že veliko vode, priznam, tudi precej solzic …
pa včasih tudi kaj rujnega vinca za veselje. Na zdravje, zares!
IN SREČNO VSEM METULJČICAM! Saj plujemo na isti barčici. |
|
Nazaj na vrh |
|
|
Neva
Pridružen/-a: 21.05. 2006, 19:57 Prispevkov: 1472 Kraj: Ljubljana
|
Objavljeno: 28 Okt 2007 10:20 Naslov sporočila: |
|
|
Želim ti, da boš ponovila taka praznovanja še zelo velikokrat in nam napisala, kako je življenje skozi solze tudi (še) lepše. _________________ Nevenka
Vsak dan je priložnost za novo, lepo in prijetno doživetje. |
|
Nazaj na vrh |
|
|
GozdnaVila
Pridružen/-a: 09.08. 2006, 09:43 Prispevkov: 325 Kraj: Ljubljana
|
Objavljeno: 28 Okt 2007 19:32 Naslov sporočila: |
|
|
Jesenčica lepo pozdravljena med nami! Se pridružujem željam Nevenke!
Nedavno sem imela tudi sama takšno obletnico, a imam šele eno leto :)
Pa še na mnogo let!
Karmen |
|
Nazaj na vrh |
|
|
Neva
Pridružen/-a: 21.05. 2006, 19:57 Prispevkov: 1472 Kraj: Ljubljana
|
Objavljeno: 28 Okt 2007 20:12 Naslov sporočila: |
|
|
Vsak ima svoje želje in svojo voljo. Mogoče je in dokazala si; je stopati korak po koraku naprej. Ko uspe prvi, začutiš v sebi, da bo tudi drugi in naslednji.
Torej še na mnoga leta tebi in vsem ostalim. _________________ Nevenka
Vsak dan je priložnost za novo, lepo in prijetno doživetje. |
|
Nazaj na vrh |
|
|
jesenčica
Pridružen/-a: 26.10. 2007, 20:57 Prispevkov: 4
|
Objavljeno: 28 Okt 2007 21:01 Naslov sporočila: Z veseljem nova med vami |
|
|
O, hvala vama, dekleti, za prijazno dobrodošlico!
Karmen, praviš, eno leto. Me je kar malo stisnilo pri srcu, kajti takrat, ko sem sama imela prvo obletnico, sem bila precej nebogljena. Verjamem, da s tabo ni tako in verjamem, da k temu prispeva tudi ta forum in društvo, saj z osveščanjem in druženjem z ljudmi s podobnimi izkušnjami, padajo strahovi, v katere se sam samcat zlahka uloviš.
Nevenka, lepo si napisala: "… je življenje skozi solze tudi (še) lepše." Ja, tudi žalost, tudi bolečina odpira srce, ne samo ljubezen. In z odprtim srcem si bolj dojemljiv za vse pretanjene odtenke bivanja.
Pa še nekaj: Med prebiranjem vaših prispevkom sem ugotovila, da pravzaprav zelo malo vem o … metuljih in njih zgrešenih letih. Bodite potrpežljive z menoj, prosim, če bom vprašala kaj takega, kar bi kot stara mačka pač morala vedeti. Morda je zdaj čas, da en zastorček razprem. Z vašo pomočjo.
Pozdravček vsem. Jesenčica |
|
Nazaj na vrh |
|
|
|
|
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
|