 |
Metuljčica - naša klepetalnica
Medsebojni pogovori bolnikov in svojcev
|
| Poglej prejšnjo temo :: Poglej naslednjo temo |
| Avtor |
Sporočilo |
Anemona
Pridružen/-a: 13.04. 2008, 14:18
Prispevkov: 22
|
 Objavljeno: 14 Apr 2008 08:35 Naslov sporočila: Nova Metuljčica med vami |
 |
|
Lep pozdrav vsem Metuljčkom in Metuljčicam, ki bi si radi pomagali!
Tudi jaz sem ena izmed vas. Tokrat bom zelo dolga, saj mislim,da je to lepa priložnost da dam iz sebe ven vse, kar zadržujem. hvala, da mi to omogočate!
Torej kakšna je moja zgodba. Že od majhnega sem bila zelo energična, nespeča, nikoli se nisem redila in tudi rast se me ji zelo hitro ustavila. Ampak takrat še nismo ničesar sumli. Ko sem bila stara približno 18 let sem opažala veliko sprememb. Spala sem 1h na noč (in sem mislila, da je le strah pred maturo), kljub pomirjevalom nisem spala dlje. Bolela me je glava in tresla sem se. Teža se pa tudi ni premaknila. Osebni zdravnik mi je preveril ščitniški hormon in takrat so odkrili, da je nekaj narobe. Po tednu dni sem že bila pri tirologu (ki je nadvse prijazen), odkrili so mi hipertirozo. TSH je bil pod 0,005, FT3 pa 9,36. Diagnoza je Imunogena hiperteroza, avtoimuno vnetje ščitnice. Pred mano nihče v družini ni imel težave s tem. po 7 mesecih jemanja 1 tablete in nato 1/2 tablete Athyrazola, se je stanje umirilo in imela sem spet normalno življenje.
Pred 2 mescema, sedaj sem na začetku 21. leta starosti, sem prišla domov iz pol-letne izmenjave študentov v tujini. Verjetno je bil prevelik šok za telo in stanje se mi je začelo močno poslabševati. Takrat so bili rezultati TSH 0,00 in FT3 36,43 . Začela sem jemati 3 tablete Atyrazola in 2x po 1/2 tablete Propranolola. Na Athyrazol sem dobila alergijo, srbečico in razdraženo kožo (ki se me drži še zdaj, kljub temu da je od alergije minil že mesec in pol). Zamenjala sem ga s Propiltiuracilom. Nato sem jemala 2 tableti. Prejšnji teden sem bila na kontroli in moj zdravnik je bil presenečen, da se bolezen ne premika na bolje. Sedaj jemljem 4 tablete Propiltiuracila in 2x 1/2 tablete Propranolola. Povedal mi je, da če bolezem še enkrat izbruhne, mi bodo ščitnico odstranili.
Takšna je uradna plat moje zgodbe. Meni osebno pa je zelo hudo, saj sem morala pustiti treninge, na katerih sem uživala, se sprostila in dala iz sebe vso slabo energijo.Zelo sem tudi napredovala in to me je spodbujalo ter mi dalo samozavest in dobro samopodobo (ki sta pri meni izredno majhni). Študiram umetnost in to me veseli. Uživam v študijo in zmeraj sem bila zelo dobra učenka/študentka. Sedaj moram biti čimveč doma in počivat ter hodit na fax le za res nujne zadeve. To pa je meni zelo mučno, ker sem punca z veliko energije in ambicije. zmeraj imam "čmrle v riti" in ne prenesem ležanja cel dam. Jezi me, ker želim toliko stvari početi, pa se lahko po 15 minutah kar lepo vležem nazaj v posteljo in zaspim. To, da pravzaprav životarim vse dni mi jemlje voljo do prihodnjosti in do življenja. Zavedam se, da obstajajo veliko hujše stvari in imam v svoji okolici veliko ljudi, ki jim je hujše. Tem rada pomagam. Pomagati je moj hobij. Tega pa počasi več ne zmorem. Imam zelo ljubečo družino in (pre)skrbna ter (pre)zaščitniška starša. Zelo sem hvaležna za njuno pozornost in pomoč. Vendar me tudi motita, saj non stop silita v mene in me vsake pol ure sprašujeta kako sem, opazujeta in omenita vsako malenkost, ki jo počnem in bi lahko bila povezana s ščitnico. Očeta je tako strah, da cele noči ne spi in prihaja prej iz službe. To me zelo moti, ker imam občutek, da je z mano hujše kot sicer je. Rada bi mir in tega ne razumejo. Ne upam se niti potožiti, ko se počutim slabo, saj bo takoj panika v hiši in grožnja z bolnico in izpisom iz faxa. Pogrešam pa tudi socialno življenje,saj ne morem na pijačo s prijatelji. Pogrešam svoje življenje, ki sem si ga lepo zastavila in delala na njem. Zdaj pa mi je bilo vse odvzeto in bolezen ne kaže na omiritev. Bojim se operacije, saj sem zelo občutljiva. Bolezen je pač del življenja in pri vsakem človeku se najde šibka točka. Ampak zadnje čase mi to jemlje voljo. Veliko se jočem, sem živčna in paničarim. Hitro se razjezim in po več dni skupaj me daje tesnoba (kar me prej ni). Rada bi svoje življenje nazaj! |
|
| Nazaj na vrh |
|
 |
Pikapolonica
Pridružen/-a: 24.06. 2006, 12:56
Prispevkov: 658
Kraj: Domžale
|
| Objavljeno: 14 Apr 2008 20:37 Naslov sporočila: |
|
|
No, lepo, da si prijadrala na tale forum, čeprav bi bilo jasno bolje, da ga sploh ne bi rabila ;). Poskusi razumeti, da na tvoje fizicno in psihicno pocutje trenutno vplivajo hormoni in da se bo stanje umirilo, ali z zdravili, ali z operacijo, pri tem pa je zelo pomembno, da se umiris, delaj vaje za sproscanje, ne razmisljaj o prihodnosti in si ne delaj skrbi, tudi starsi pretirano reagirajo. Vzemi vse skupaj kot nekaj normalnega, mogoce poskusi se s kaksnim alternativnim pristopom, predvsem pa se ne zeni prevec, ampak si vzemi čas za manj stresne aktivnosti, branje, slikanje, joga...ni treba, da ves čas ležiš, razen, če si res izmučena...No, cheer up, si se mlada in tudi tile hormoni se bodo uredili.
Lp Pika |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
|
|
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
