 |
Metuljčica - naša klepetalnica
Medsebojni pogovori bolnikov in svojcev
|
| Poglej prejšnjo temo :: Poglej naslednjo temo |
| Avtor |
Sporočilo |
GozdnaVila
Pridružen/-a: 09.08. 2006, 09:43
Prispevkov: 325
Kraj: Ljubljana
|
 Objavljeno: 13 Jul 2008 23:33 Naslov sporočila: Soočanje z rakom |
 |
|
Imam nekaj vprašanj in spet se obračam na vas, saj me zanima, kako to doživljate ostali.
Minilo je že kar nekaj časa odkar so mi postavili diagnozo rak ščitnice. Minilo je že več kot eno leto in pol. Zdelo se je, kot da je zadeva že nekako za mano, a vendarle sem letos marca, ko je bilo treba iti spet na preiskave z jodiranjem, ugotovila, da le ni tako. Potem sem dala tiste preiskave mimo, izkazalo se je, da je vse ok.
Kljub temu, da mi ni težko govoriti o tem, da sem imela raka, sem zadnjič, ko sem se ponovno spomnila na trenutek, ko so mi povedali, da imam raka, ponovno planila v neustavljiv jok, spet sem imela tisti cmok v grlu, solze pa so kar tekle in tekle. In ugotovila sem, da zadeve še nisem dala čez, da še vedno boli...ugotovila sem, da na to še vedno pomislim skoraj vsaki dan...da je to še vedno globoko v moji podzavesti.
Mogoče se s tem še vedno ukvarjam, ker me jeseni čaka še ena operacija zaradi grdega brazgotinjenja kože in stalnega vnetja na predelu brazgotine, kjer so mi vzeli ven ščitnico. Priznam, da me je ponovne operacije spet zelo strah. Mogoče gre tudi za strah pred ponovitvijo bolezni. A vseeno mislim, da je sedaj počasi čas, da dam to zadevo nekako čez, ne da pozabim, a da vsaj nekako odmislim... Zanima me, kako to občutite ostali, kako se soočate s tem?
Kakšne misli na to temo bi bila zelo vesela, saj praktično noben ne piše nič o tem. Hvala!
Pa lepo in brezskrbno poletje želim vsem skupaj! |
|
| Nazaj na vrh |
|
 |
mimoza
Pridružen/-a: 18.01. 2008, 14:39
Prispevkov: 25
Kraj: Ljubljana
|
| Objavljeno: 14 Jul 2008 08:57 Naslov sporočila: |
|
|
Pozdravljena gozdna vila!
Danes mineva točno šest let, odkar so mi odstranili ščitnico (tudi rak). Tako danes zjutraj kot tudi večkrat sem podoživela vso zgodbo od trenutka ko so mi povedali za diagnozo. Povedano mi je bilo na precej grd način bi človek temu dejal a kaj hočemo, smo samo številke. Moram reči, da me danes ob spominu na vse skupaj ne boli več. Praviš, da je od tvoje operacije minilo leto in pol, to je čisto premalo časa, da te čustva nebi izdala. Tudi jaz sem nekaj časa kar naprej razmišljala o tem, kaj pa če se ponovi?! Posebaj takrat, ko sem morala po letu in pol na laparaskopijo, imela sem namreč za jabolko veliko cisto na jajčniku. Bila sem čisto obupana. Zdaj, po preteku teh šest let, mi je veliko lažje. Ukvarjam se z vsakodnevnimi težavami ki jih prinaša ščitnica (pa čeprav sem brez), od depresije, do nihanja v razpoloženju,...... itd,... vendar sem zdaj ugotovila da občutki minejo in pridejo drugi, boljši. Ko sem najbolj na tleh si pravim, saj bo minilo in res mine. Ogromno delam na sebi, se trudim živet normalno, ko je velika kriza se umaknem, jo predelam sama in živim naprej. Svoji okolici in domačim sem razložila da sem pač včasih sitna, da si ne morem pomagat. Na srečo imam razumljivega moža, ki mojih občutkov ne more razumet a se umakne v času moje destruktivnosti. Potem mine in sem spet najbolj prijazen človek na svetu.
Zato, pa kadar te prime se razjokaj, tuli, jokaj naredi vse, da ti bo lažje. Lahko me tudi pokličeš, z veseljem se bom s teboj pogovorila. Smola tole s tvojo brazgotino, ne boj se, naj ti bo vzpodbuda to, da bo po operaciji brazgotina lepša in ne boš imela več težav z vnetji. Veš včasih gledam ljudi na vozičku, pa ljudi brez rok ali nog, s kakšnimi kožnimi boleznimi,.... pa se potolažim - jaz pa še vse imam! Tudi ko grem na onkološkega na pregled sem kar bolana od vsega kar tam vidim - razen brazgotine, ki se pri meni skoraj ne vidi sem čisto ok, za razliko od nekaterih, ki niso imeli take sreče.
Glede raka pa, kot je bilo že večkrat povedano tudi na tem forumu, je to eden najbolj ozdravljivih rakov nasploh! Poišči članke metuljčice Daisy, ona je vzgled nam vsem in tudi pošteno podkovana v vsem kar se tiče ščitnice, je pravi leksikon!
Torej glavo pokonci, vse bo v redu! Uživaj vsak dan in bodi ponosna nase!
Držim pesti zate in za vse nas!
Mimoza |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Neva
Pridružen/-a: 21.05. 2006, 19:57
Prispevkov: 1472
Kraj: Ljubljana
|
| Objavljeno: 14 Jul 2008 20:50 Naslov sporočila: |
|
|
Dober je ta naš forum. Me velseli, da si lahko tako pomagamo. Dobra Vila, ti veš, da nimam teh izkušenj, ampak Mimoza ti je krasno povedala. Bolje ti nebi znala tudi jaz.
Morda pa se lahko obrneš še do tvojega zdravnika, ki te je operiral, ki je krasen človek in te napoti na onkopsihoterapijo. ko sem se pred leti srečala s to boleznijo in nisme mogla pomagat, me je zelo prizadelo, zato pa so mi tam svetovali. morda ti bodo priporočili še kakšno farmacevtsko pomoč, vsekakro je dobor, da narediš vse, da se ne "zaciklaš".
_________________
Nevenka
Vsak dan je priložnost za novo, lepo in prijetno doživetje. |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Daisy
Administrator foruma
Pridružen/-a: 25.01. 2007, 16:15
Prispevkov: 1286
Kraj: Ljubljana
|
| Objavljeno: 14 Sep 2008 13:02 Naslov sporočila: |
|
|
Da se še tule najprej jevim, da sem šele včeraj prišla z morja, ni me bilo 3 mesece in tako tudi nisem bila tule na forumu.. Živela sem brez računalnika, brez TV.. (moram reči, da je prav osvežujoče, še sploh za oči). Nekaj me jih je klicalo na GSM, da smo se vsaj malo pogovorili, v glavnem pa sem precej izklopila.
Torej problematika "biti rakav bolnik". Res je, o tem nič kaj ne pišemo. Mislila sem, da se bo razvila kaka debata v rubriki "Uživajmo življenje", da se bomo tam pogovarjali o takih in podobnih temah - kako naprej.
To, da se človek ne more povsem otresti dejstva, da je imel raka in strahu pred ponovitvijo, je povsem normalno. Da pa bi vsak dan pomislil na to in da bi to obremenjevalo življenje, pa ni fajn in tega se je treba nekak odvadit.
Najhuje je seveda, ko izveš za diagnozo. Jaz sem šla tisti dan na nuklearno sama in so me poslali še isti dan naprej na O.I. Nisem klicala nikogar, sprehajala sem se sama ob Ljubljanici vsa obupana in v meni se je vse podiralo. Teh občutkov ne bom nikoli pozabila. Čakala sem do treh popoldne, ko sem bila na vrsti in me je k sreči moj onkolog zelo potolažil (imela sem sum na paliparni). Ptem se je vse odvrtelo..
Ko sem dobila histološki izvid po operaciji, so mi rekli, da je bil moj tumor "pasme, ki zna bit žleht". Malo me je špikniklo, ampak sem sveto verjela, da sem ozdravljena in kot sem že večkrat napisala, se kakih 10 let nisem ubadala s tem. Res da me je včasih malo pošpikalo, pa ne preveč. V glavo sem si vbila, da so mi vse odstranili in da je to to. Ker je res tako, če imaš "normalno sorto". Pa še resnično verjamem, da če o neki stvari preveč razmišljaš, "si jo namalaš".
Potem so mi začeli preiskovati eno reč v pljučih in končalo se je z operacijo metastaze.... zadeva se je nadaljevala... pa kaj bi naštevala... psihoza vsakič na novo ... pa ne več šok- potem že verjameš, da te bodo itak vsakič sproti pošlihtali ... Se sicer vprašaš do kdaj... ??
In kako čez vse to?
Samo s tem, da skleneš, da ne moreš več živeti tako, da bi ti ta strah dan za dnem jemal živlejnjsko energijo in ga začneš zavestno črtat "iz seznama" misli..
To je dril, vaja, TRENING, čisto vsak dan, vsako uro... Ne bom o tem... ne rabim takih misli... s tem bom samo še kaj priklicala.... če bom o tem mislila, bo še slabše... itd...
Vsak moment, ko se ujameš v teh mislih, jih obrneš na kaj drugega - kot palačinko v ponvi. Ali pa v mislih potegneš vodo nad glavo in splakneš misli skozi podplate ven (vizualizacija)... itd... Načinov je veliko, o tem bi lahko govorili ure in ure.
Parkrat sem za Ljubljansko srečanje napisala, da bi imeli tematiko raka ščitnice.. pa nekako ni bilo odziva.
Ampak če bi bili vsi "rakci" za to, bi se res enkrat dobili in pogovorili o teh problemih. Sami med seboj - ne rabimo zdravnikov in psihologov. Prepričana sem, da lahko sama že iz samo mojih (na žalost bogatih) izkušenj veliko povem in da si lahko pomagamo med seboj. Samo nekje se moramo v miru srečati, se usesti in pogovarjati.
Predvsem pa si je treba nekaj dopovedati - stvar je treba sprejeti tako kot je, ker spremeniti je ne moremo.
Potem se pa lahko - bodisi smilimo sami sebi (seveda občasno pride tudi to-takrat se ponavadi zaprem v spalnico in stulim) - bodisi sklenemo, da nam to ne bo zaribalo življenja bolj kot nam ga je že in da bomo normalno živeli naprej KER smo zdaj zdravi in ne moremo biti ravno mi eden od tistih par procentov, ki se jim ne izteče vredu. Saj nima vesolje ravno NAS na spisku, da nas zaj..... Ne moremo biti tako domišljavi, a ne?
Se bomo enkrat dobili in poklepetali?
_________________
Naj nam bo dan pogum, da spremenimo, kar lahko spremenimo.
Naj nam bo dana moč, da sprejmemo, kar ne moremo spremeniti.
Naj nam bo dana intuicija, da ločimo med enim in drugim. |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
|
|
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
