Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

Pikapolonica

Živjo,
mene pa zanima, kako na delovnem mestu obravnavajo vaso kronicno bolezen. Ali zanjo vedo? Kako reagirajo, ko imaste "ta slabe" dneve ali bolnisko? Jaz sem zacela delati v novi sluzbi in zaenkrat nisem omenjala zdravstvenih tezav, je to lahko velik minus oziroma ali je pametno to skrivat?
lp Pika

Alma

Lepo pozdravljena Pikapolonica, veš, že kar nekajkrat je nanesla beseda na to temo, povedati ali ne. Tu ima vsaka svoj scenarij in menim, da je potrebno poslušati intuicijo. Odločitev je pogojena tudi s tem, kje si zaposlen, kakšnega imaš predpostavljenega, sodelavce..... pa saj nismo čisto "skrahirane" in nam ne manjka ne vem kaj, da ne bi mogle povedati. Tudi kužne nismo. Osebno ne vidim razloga, zakaj ne.
Vendar je bilo meni olajšano v toliko, da sem že mnoga leta v firmi in se mi je bolezen evidentno slabšala, tako, da so se, preden sem ostala doma, že vsi umikali pred menoj ko smo me srečali, ker so menili, da imam najmanj gripo in se bodo nalezli. Bilo je prav komično, ko sem jih moral prepričevati, da sem "zdrava" in jim nič ne bo. Motilo me je edino to, da sem se v resnici počutila tako, kot bi imela gripo in 40 st, temperature, vedela pa nisem kaj mi je. Ko sem končno izvedela in ostala na bolniški, mi je bio v pomoč to, da so bili komentarji na to temo podobni..., no, saj si izgledala že kot kakšen napihnjen zombi.... Confused

, kar bodi malo doma.

To je bilo konec leta 2003. Sedaj sem super. Sicer še imam ščitnične trenutke, kot pravita moja dva fanta, vendar izzvenijo, ko se malce spočijem in notranje scooliram.

Želim ti, naj se ti vse izteče v tvoje najboljše dobro. L.P. :D . Alma.
_________________
Prihodnost pripada tistim, ki verjamejo v lepoto svojih sanj.

Lara · Pridružen/-a: 17.09. 2006, 19:24 Prispevkov: 270

To se res moraš sama odločit. Iz mojih izkušenj vem da mi je bolezen pokazala kateri ljudje so vredni zaupanja in na koga se lahko zanesem, tako da nekako izkoristi priložnost za to spoznat tudi ti.

Je res, nobena od nas ni kužna in nimamo se česa sramovat, nismo same krive za bolezen oziroma pri meni za odsotnost ščitnice. Jaz sem zdrav človek, ki mu nič ne manjka, enako kot tebi. Oziroma samo občasni problemi z nihanjem hormonov se včasih poznajo.

Sabrina

Jaz sem povedala. Mislim sicer, da me šef ne razume najbolj, vendar ga vsake toliko spomnim na obolenje, ker se potem naredi, da razume Wink

.

Zadnjič ko so me predozirali z Eltroxinom in sem bila fajn hiper, pa me skoraj ni hotel razumeti, ko sem povedala, da se obupno počutim in bi rada domov Confused

. O komentarjih raje ne bom Twisted Evil

.

Mislim, da nimamo kaj skrivati. Sama sem svoje mnenje javno izpostavila v lokalnem časopisu in ljudje so mi čestitali za pogum. Vem pa, da moje mnenje gotovo ni odgovarjalo nekaterim splošnim zdravnikom. Če hočem dati našim prizadevanjem težo, se pač moram izpostavljati in se tudi bom, pa čeprav v svojo škodo. Mislim, da bomo samo z odkritostjo lahko kaj dosegle.

Tako je moje mnenje in ne želim ga vsiljevati drugim.
Papa,
_________________
sABrINA

Pikapolonica

No odvisno od razmer. Ko sem zbolela na prejsnjem delovnem mestu za določen čas, so mi brez problemov zabrusili, da z bolniki pac nimajo kaj pocet, s tem, da sem zbolela verjetno prav zaradi pritiskov na delovnem mestu, zato sem zdaj bolj previdna. odvisno od ljudi in koliko te rabijo za tisto delovno mesto verjetno.
lp Pika

Alenka

Živjo,

meni se zdi, da je vse odvisno od tega, kje delaš in kakšni so tvoji nadrejeni in sodelavci, zato se bo še najbolj pametno ravnati kar po svojem občutku. Upam, da bodo pomagale tudi naše izkušnje.
Veseli me, da imajo kolegice tako pozitivne izkušnje, moje so daleč od tega. Zaradi slabega počutja in sem in tja kakšne bolniške, s katero so vsi moji zdravniki zelo zelo skoparili, sem bila deležna kar hudega šikaniranja. Pa da ne boste narobe razumele - preden sem sploh vedela, da mi propada ščitnica, sem za krajši čas ostala v bolniški največ dvakrat na leto, ko res ni šlo. Običajno sem goltala antibiotike, antirevmatike in hodila v službo. V podjetju pa so nekako razmišljali v stilu, da zaradi viroze res ni treba ostati doma, če pa že, lahko izkoristiš dopust. Saj sem ga izkoristila v te namene, ampak je bilo premalo. Navsezadnje sem službo menjala za manj naporno, tako da sem se pretolkla skozi delovnik, tudi če sem bila napol nezavestna. Imela sem tako delo, da sem si ga lahko sama razporejala, ob boljših dnevih sem naredila več, ob slabših pa manj in je nekako šlo. Takrat sem imela tudi šefinjo, ki je zelo dobro poznala bolezni ščitnice - iz lastnih izkušenj, tudi ona se je slabo počutila. Zelo veliko je pripomogla k temu, da sem končno prišla do diagnoze, zelo pa sem cenila tudi to, da sem se z njo lahko odkrito pogovarjala. Nazadnje sem pa le dobila tisti tiroksin in je življenje postajalo lepše in lepše.
Zdaj se spet zelo opotekam in vsem je jasno, da nisem zdrava. Vseeno sem bila letos v bolniški samo enkrat, vendar takrat ves mesec. Tako dolgo skupaj nisem bila v bolniški še nikoli. Velikokrat tehtam, kaj je huje, iti v izjemno slabem stanju v službo ali se odplaziti k zdravnici. Če dobim bolniško, gre zraven še mučno sporočanje v službo, da me ne bo. Da ne omenjam tega, kako mukotrpno je dneve in dneve čemeti doma, ko tako grozljivo nič ne moreš. Potem pa še napeto ozračje v službi po vrnitvi. V takih okoliščinah je seveda nemogoče zamolčati bolezen. In če imaš srečo, ti kdo celo verjame in nimaš težav še zaradi omalovažujočega odnosa - češ, saj samo pretirava.
V blažjih primerih bi jaz na podlagi mojih izkušenj pošteno premislila, preden bi že na začetku v novi službi razlagala, da imam kronično bolezen. Marsikoga bi lahko zaskrbelo, da to pomeni kaj zelo hudega in da boš veliko odsotna. Ti pa boš morda med tistimi, ki se kljub kronični bolezni sčasoma uravnotežijo in se čisto dobro počutijo ter lahko živijo povsem normalno. Ali pa imaš morda tako službo, da se slabše počutje pri storilnosti ne bo prav nič poznalo. Konec koncev pa tudi ljudje brez kronične bolezni kdaj pa kdaj ostanejo doma.
Želim ti, da bi se vse dobro izteklo, predvsem pa čim boljše počutje.

Alenka

sončica · Objavljeno: 16 Feb 2007 13:04 Naslov sporočila:

hja, takih nerazumevajočih odzivov smo najbrž že vse navajene in naveličane. Jaz tudi včasih zaprem usta ker mi se zdi nesmisleno kar naprej
ponavljat iste stvari. Nekateri šefi mislijo da si po operaciji zdrav in ti več nič ni, kaj pa jamraš. Ne jamram, samo včasih ne zmorem, to je dejstvo.
Že sem nekje vprašala, pa bom spet, ali katera ve kaj o kakšnih možnostih
predčasne upokojitve za take kronike kot smo mi Question

Zelo sem vesela
vsakem novem dnevu, imam veliko zanimacij in planov, in mi se zdi da bi
imela veliko večjo kvaliteto življenja da sem v pokoju.

Bodite fajn, pomagajmo si z informacijami, da se lažje borimo butlni Cool

:D

Alenka · Objavljeno: 16 Feb 2007 22:01 Naslov sporočila:

Pozdravljena sončica,

zelo lep vzdevek Smile

. Bojim se, da so tele sanje o upokojitvi res samo sanje, si pa tudi jaz želim, da bi našla kakšno čarobno formulo za rešitev položaja.
Iz svojih izkušenj lahko povem samo to, da sem se že naučila, da se je treba za kakršnekoli omejitve pri delu pogovarjati s specialistom medicine dela. Ne, nismo še pri upokojitvi, kje pa, recimo, da si želimo npr. prepoved opravljanja določenega dela ali dela v neugodnem delovnem času. Moje življenje zgleda približno tako, da se že zjutraj vsa razbolela samo z močjo volje spravim iz postelje. Ko prilezem iz službe, obležim. Ničesar več ne morem. To zgleda tako, da bi recimo rada pila čaj, ampak to pomeni, da mi grozijo še večje bolečine in si grem raje kar malo vode natočiti, pa kakšen kruh in kakšno malenkost napol leže požvečim zraven. Toliko o dieti s pomočjo katere naj bi mi bilo bolje. Čez čas spet zbiram pogum, da se odpravim v kopalnico in spat. Jasno, če ne bi živela s starši, že ne bi več delala. Ampak starša sta tudi bolna, dolgo ne bo šlo več tako. Na moji osnovni krvni sliki so vsi rezultati mejni, nekateri tudi malo izpadajo. Lansko pomlad je na izvidu celo pisalo, da sta populaciji levkocitov in trombocitov nenormalni. Potem sem si malo dvignila kortizol in tiroksin, pa je šlo vse skupaj malo na bolje, še vedno mejno, ampak vsaj izstopanj ni bilo več. Nikomur ni bilo jasno, kaj se dogaja, no, v tehniki temu rečemo popuščanje gradiva. Kaj hočem povedati? Končno je zdravnikom jasno, da je nekaj narobe in nimam več težav s tem, da mi ne bi verjeli. Res mi verjamejo. Tudi specialistka medicine dela me je zelo resno obravnavala. In ji je bilo zelo žal, ker mi na podlagi izvidov ni mogla nič pomagati. Čeprav niti EKG ni bil v redu. Tudi jaz sem njej verjela, namreč da samovoljno ne more ukrepati. Me pa naroča na preglede vsako leto, pogosteje kot sodelavce. Celo k psihologu me je poslala, če bi morda na ta način lahko dosegla kakšno olajšavo. No, gospodu se je zdelo, da je vse v redu z mano, kontrola na dve leti, za vsak slučaj. Toliko se mu je zdelo, da lahko še zdržim. Smešno, če pomislim, koliko zdravnikov (specialistov drugih strok seveda) me je želelo odpraviti kot depresivno. Toliko problemov torej že na tej stopnji, kje je šele upokojitev.
In kaj zdaj? Malo poslušam naokrog, kako uspe drugim in razmišljam o tem, da bi se navsezadnje šla h kakšnemu psihiatru razglasiti za zelo depresivno. Če bom še dolgo čakala, se mi za to najbrž ne bo več treba samo razglašati. Drugače mi očitno počasi preostane samo še možnost, da v službi dam odpoved in ostanem brez dohodka. No ja, še vedno verjamem, da bi mi resnično dober endokrinolog lahko pomagal. Takšen, ki ne gleda samo referenčnih meja, ampak dobro pregleda in posluša svojega pacienta. In jaz bi še vedno raje delala in se počutila bolje. Saj to je menda normalno, kajne. Če pa kdo pozna kakšno boljšo reštev problema, bom za sugestijo tudi jaz zelo hvaležna.
Lep pozdrav,

Alenka

mancar · Pridružen/-a: 28.01. 2007, 12:13 Prispevkov: 7

POZDRAVLJENA SONČNICA

Nevem če bo to v pravem kontekstu in če boš tole sploh prebrala,ampak lahko ti povem glede predčasne upokojitve to kar jaz vem,naša sorodnica ima ravno tako diagnozo kot jaz-bazedovka.Stara je 49let,zaradi te diagnoze je bila dve leti na bolniški potem pa so jo upokojili za štiri ure,po štiri ure pa še dela,meni pa je zdravnika prav tako zaradi bazedovke dala ppet mesecev bolniške,čeprav od kar sem prijavljena na ta forum ugotavljam da imam najverjetneje zelo blago obliko,ker sem zadnjič dobila zadnje izvide in je vse v mejah normale,upam da te bo kaj potolažilo in da je to sploh v tvojem kontekstu,če pa ne se pa opravičujem.

Lep pozdrav vsem.

Ana

sončica · Objavljeno: 17 Feb 2007 20:48 Naslov sporočila:

Najprej, hvala za odgovore

Mogoče se bo oglasil še kdo, kdo ve kaj več ( upam ). Ampak mi ne gre v glavo da vsi tisti strokovnjaki ne želijo vedet kako je z nami. Meni je odstranjena ščitnica pred 12.5 let in od takrat, pa še leta prej, se vlečem kot pretepena mačka iz dneva v dan. Pred 8 leti sem ostala vdova zaradi melanoma, spravila sem dva otroka k kruhu, zdaj sem pa zares pri psihijatru zaradi depresije, zelo slabo vidim zaradi endokrine oftalmopatije (posledica ščitnice), nikoli mi nihče ni niti omenil kakšne olajšave pri delu.Opravljam delo zahtevno in fizično in psihično, verjemite mi IMAM DOST!!!!
Zdravnik mi tudi ne verjame kaj velik, bolniško dobim na račun psihijatra da lažje živim , in to je to.
Bilo bi zelo lepo da bi nam vsaj verjeli ko rečeš da ne zmoreš več, ali ko rečeš da te vse boli, da si preutrujen, da nisi hipohondar
Kar zadeva zakonodajo, zdi se da bomo prej krepnile kot dočakale pokojnino.

Upam da bo še kak odgovor na to temo, pozdravček od Sončice

:D

mango · Pridružen/-a: 12.01. 2007, 20:22 Prispevkov: 26

Sončica, jaz imam samo en nasvet zate in to je, da zamenjaj zdravnika.

LP

suzi · Objavljeno: 17 Feb 2007 23:13 Naslov sporočila:

Ja žalostno to vse,zdravstvo pa tudi ne spremeni ničesar.Sem že premišljevala,da bi Gos. Bručana poklicala in mu pokazala forum,zgodbe naj presodi ali bi on lahko delal kot zdrav ,ali še bolje naj pride na srečanje,da vidi kako je.Sama sem nezaposlena,v rangu težko zaposljivih oseb in ,ko me je zadela še ščitnica so mi v obraz rekli,da sem sedaj pa še težje zaposljiva kot prej.Pa maš da si vesel,da živiš mirno?Pa kaj še,ko pride datum plačil in ko pogledaš račun bi jokal,rad bi delal pa te nihče ne vzame,sem bila zadnjič,da bi čistila lokal 4 ure pa so mi dejali,da bi jim goste prestrašila ,saj žabje gledam.Pol pa mi naj gdo reče,da ti od jeze,žalosti ne podivja srčni utrip in pritisk,nato sem pa tako samo za v postlo pa da prosim,da prestanem vse bolečine,ki se sprožijo in da se umirim.Tako naprej pa bom res zrela za psihiatra ja.Žalostno a nekaj bi se moralo tudi tu primakniti.Popolnoma se strinjam z Sabrino,maker z ceno izpostavljanlja,sva že dve.Upajmo na boljše razmere,upajmo na upokojitev nekoč,jaz v to slednje ne upam nič več. Twisted Evil

_________________
suzana

Alenka · Objavljeno: 18 Feb 2007 13:03 Naslov sporočila:

Hm, očitno Bazedovko zdravniki le resneje obravnavajo kot Hashimota. Vsaj to, me veseli. Glede menjave zdravnika pa, ne vem, če bi to dosti spremenilo stvari. Ko je mene vsaj moja zdravnica začela resno jemati, je poslala predlog za podaljšanje bolniške na komisijo. V njem je med drugim jasno napisala, da je zame še 20 minut hoje prevelik napor. Takrat sem želela, da mi preverijo glukozo po naporu, ker sem sama prišla do spoznanja, da se mi že po kratkotrajnem gibanju "zgodi" hipoglikemija. No, preden sem prišla do ZD in v laboratoriju dopovedala laborantki, da gotovo ne bo previsok rezultat, čeprav je sredi dneva in čeprav nisem tešč (uro po kosilu), je bil rezultat že v mejah, spodaj, ampak v redu. Kljub vsemu mi je bilo odobreno podaljšanje za samo en teden. Po enem mesecu bolniškega dopusta mi je bilo komaj kaj bolje, kaj lahko potem pričakujem od dodatnega tedna? Bi se smejala, če mi ne bi bilo tako težko.
Nočem razmišljati, koliko let že živim tako. Zaradi bolezni niti ne morem delati v svojem poklicu. Prekvalificirala sem se za manj zahtevno delo, seveda tudi slabše plačano. Vendar sem z zdajšnjim delom zadovoljna, z veseljem bi ga opravljala še naprej, a kaj, ko mi je še sedeti 8 ur skupaj tako zelo težko.
Tako stanje žal ni samo pri nas, takih žalostnih zgodb so tudi tuji forumi polni. Med zdravniki velja prepričanje, da če si na substituciji hormonov, v evtirotičnem stanju, težav ne moreš imeti. Še od nikogar pri nas nisem slišala ničesar o rezistenci na ščitnične hormone. Če je dovolj hormonov v krvi, to še nič ne pove o tem, kaj se dogaja na celičnem nivoju. Komaj kakšno pozornost na žalost posvečajo še drugim žlezam, ki so po dolgotrajni bolezni tudi v težavah. Hashiji imamo npr. pogosto izčrpane tudi nadledvične žleze in premalo progesterona.
Bojim se, da kratkoročno ne bo mogoče najti rešitve za nas, dolgoročno gledano pa že lahko kaj dosežemo. Že to, da o svojih težavah pišemo, je veliko. Čim več takih zgodb potrebujemo. Nanje moramo opozoriti čim več vplivnih ljudi, tudi ministra. Jih prepričati o nujnosti ukrepanja. Poskrbeti, da se bo o boleznih ščitnice vedelo vsaj toliko kot o diabetesu. Da bodo o tem seznanjeni tudi zdravi in da se bodo zavedali, da je obolenje ščitnice nekaj, kar se lahko zgodi vsakomur.
Mislim, da smo že na pravi poti. Vsak posameznik lahko veliko prispeva. Pišimo torej, razlagajmo, dajmo vsem vedeti, da smo.
Srečno,

Alenka

sončica · Objavljeno: 18 Feb 2007 13:47 Naslov sporočila:

Jaz sem več kot srečna da sem odkrila tele forume :D :D :D :D :D :D
in da lahko povem kako je z menoj, pa še verjamete mi, pa imate vsi nekaj podobnega moji bolezni, pa še sem marsikaj novega izvedela. Upam da bomo z skupnimi močmi dosegle kaj več za vbodoče. Se pravi : pišimo še naprej ( pozdrav Alenki ) . klicaj

:

Pikapolonica · Objavljeno: 20 Feb 2007 10:02 Naslov sporočila:

Ja mogoce bi bilo dobro predstavit kaksno od teh zgodb v Tedniku (a se ne pripravlja nek prispevek za marec?), seveda anonimno. Hkrati pa pobarati recimo kaksnega predstavnika zavarovalnice, kaksna so stalisca do kronicnih bolezni...Verjetno bi edino na ta nacin lahko kaj dosegli...
Lp Pika

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli