Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

mimoza · Objavljeno: 18 Jan 2008 14:48 Naslov sporočila: Rak ščitnice

Pozdravljeni!

Že kar dobro leto spremljam vaše pisanje, pa se kar nisem mogla odločiti da vam pišem.
Tudi jaz sem ena izmed tistih, ki so ji odstranili ščitnico zaradi papilarnega karcinoma, sledila je terapija z radiojodom, skratka vse kar sledi,....

Svoje zgodbe ne bom opisovala, če pa kdo želi izvedeti kar koli o tem, mu bom z veseljem odgovorila, oziroma jo napisala.

Že šesto leto "živim na Eltroxin" in se borim iz dneva v dan. Načeloma niti ni tako velikih težav, mogoče le težave psihičnega izvora in težave s težo. Vseh ostalih sem se pa že tako navadila, da so del mojega življenja.

Veseli me, da sem končno zbrala pogum in napisala teh nekaj besed.

Pa lep pozdrav do naslednjič!

Daisy · Objavljeno: 18 Jan 2008 18:07 Naslov sporočila:

Bravo, Mimoza, dobrodošla med nami !
Saj ne grziemo Laughing

a ne?

Veseli me, da je najhujše za tabo in da nimaš večjih težav, če pa te kaj matra, brez odlašanja na dan z besedo. Zato smo tu, da se pogovarjamo o svojih težavah, pa tudi da povemo kadar nam je vredu.

Se vidimo na občnem zboru? Ali pa vsaj na Ljubljanskem srečanju, če si seveda iz Ljubljane. Če si iz LJ, mi prosim na ZS pošlji svoj mail, da te povabim na naša srečanja.
Wink

Pa še kaj napiši o sebi, kadar boš razpoložena.

Lep pozdrav !
_________________
Naj nam bo dan pogum, da spremenimo, kar lahko spremenimo.
Naj nam bo dana moč, da sprejmemo, kar ne moremo spremeniti.
Naj nam bo dana intuicija, da ločimo med enim in drugim.

mimoza · Objavljeno: 18 Jan 2008 21:23 Naslov sporočila:

Živjo Daisy!

Hvala za dobrodošlico, res sem bila vesela tvojega pozdrava.

Vem tudi, da ne grizete, ravno nasprotno, vesela sem da ste in rada bi delila svoje izkušnje z vami.

No svoje pisanje sem že nekajkrat začela, pa me je vedno nekaj zmotilo, če povem po pravici vašo pošto prebiram kar v službi, kadar ni preveč dela, kar se pa zgodi redko. Sem pa cvetka kajne? Ja tako je, znajti se je treba.

Kot sem že napisala hodim tudi jaz naokoli z "zadrgo" na vratu. Ni bilo lahko a sedaj je mimo. Pa da ne bom preveč stokala naj se vam še malce predstavim. Ravnokar sem dopolnila 41 let, imam 15-letni dvojčici in lansko jesen sem začela z visokošolskim študijem. Moram vam povedat, da sem na to še posebaj ponosna. Potrebno je vložiti veliko truda, težave imam s koncentracijo, a gre, imam že dva opravljena izpita in dve devetki. Služba, popoldne predavanja, družina, pa še učenje. Tako kar pozabim da imam težave s ščitnico, zjutraj pogoltnem tabletke potem pa - akcija. Tudi zdajle namesto da bi se vsedla h knjigi veselo pišem na vaš - naš forum.

Toliko za tokrat, malce vzpodbude za vse moje sotrpine. Zdaj grem pa res h knjigam.

Lep pozdrav vsem!

Tina · Objavljeno: 18 Jan 2008 22:40 Naslov sporočila:

Živjo mimoza! Take rabimo :D Jaz se kar nočem lotit kakega hudega učenja, samo zaradi koncentracije in slabega spomina. Očitno se da, če je le volje dovolj. Ti kar tako naprej! Pa še kdaj se oglasi na skupini, da nas še v živo malo navdušiš za življenje Wink

lp

stephanie · Pridružen/-a: 05.06. 2006, 21:50 Prispevkov: 28

pozdravljena Mimoza,

za podobno boleznijo je pred dvema letoma (ali so že tri?!?) zbolel tudi moj najmlajši.
Bil je velik šok za družino, čeprav menim- vsaj na zunaj tako kaže- da se je sam še najhitreje pobral.
trenutno čakamo na izvide kontrole, osebno me zelooo jezi, ker jih pošljejo z velikim časovnim zmaikom.
Ker sam ni tak tip človeka, da bi iskal informacije, znanstva, bolj se zanaša na mnenje zdravnika in na "bo, kar bo"....zato ne hodi niti na taka ali drugačna predavanja, ki jih omogoča forum Metuljčice.
Zadnjič, ko pa sem upala, da bo uspelo iti meni (dr. papuga), me vrže v posteljo huda angina- prvič po 24 letih. Slučaj ali usoda?!

Meni osebno bi bilo bolj pri srcu, če bi imel podobne želje kot vi, torej, da bi navezoval stike s tistimi, ki so bolezen že preživeli, pa sedaj živijo normalno življenje....
Zdi se mi, da tako vedenje prinaša tudi več pozitivnega odnosa do življenja....
Jaz kot mama pravzaprav ne morem storiti veliko, le pesti lahko držim, da bi se kaj podobnega zgodilo "samo od sebe".
želim vam veliko sreče, in če bi bili kdaj mnenja, da si lahko kaj pomagate z menoj, se lahko obrnete name.
moj mail
zareceno@gmail.com
ali
telefon 041 439 341

mimoza · Objavljeno: 21 Jan 2008 20:26 Naslov sporočila:

Živjo Stephanie!

Žal mi je za tvojega sina, glede na to, da če sem prav razumela, je od tega že tri leta, torej upam, da je sedaj že vse ok. Nisi napisala kaj natančno se je zgodilo, bega me tisto da čakate izvide. Vsekakor upam, da je vse v redu.
Razumem te kot mamo, lažje, čeprav težko je, če zboliš sam, grozno težko je, če zboli otrok, ti pa si nemočen. Lep ob strani mu stoj, v kar ne dvomim, mislim da mu lahko največ pomagaš z svojo ljubeznijo in podporo.

Veš jaz sem si v tem mojem brezščitničnem življenju "navlekla" toliko vsakdanjih opravil, da pravzaprav sploh pozabim da sem ena izmed onkoloških bolnikov. Tega sem se zavedala šele sedaj, ko sem začela pisati na tale forum. Kar naprej imam neke težave, pa boli hrbet, pa ginekološke težave, pa to, pa ono, ampak kar nekako gre. Veliko delam na sebi in s sabo pa gre iz dneva v dan. Mislim, da so najhujše od vsega psihične težave, te mi je najtežje obvladovat, pa seveda groza vsake ženske - to je teža.

No zdaj sem pa malce zašla s tvoje teme, ampak upam, da ti bodo moje besede v tolažbo.

Držim pesti za vse vas!

Daisy · Objavljeno: 21 Jan 2008 21:24 Naslov sporočila:

Kar se tiče teže -

Tule si poglej, 28. se dobimo tisti, ki bi se spravili nekak skupinsko hujšat - vsak sicer po svoji dieti, a vendarle bi se bodrili, kontrolirali, pogovarjali tem.
Je bilo že dosti napisanega tule:
http://metuljcica.mojforum.si/metuljcica-about781-60.html

Vabljena Wink

_________________
Naj nam bo dan pogum, da spremenimo, kar lahko spremenimo.
Naj nam bo dana moč, da sprejmemo, kar ne moremo spremeniti.
Naj nam bo dana intuicija, da ločimo med enim in drugim.

stephanie · Pridružen/-a: 05.06. 2006, 21:50 Prispevkov: 28

dobr jutr Mimoza
ja, včeraj so prišli izvidi, saj veš, kontrola vsake tri mesece. Upam, da bo vse Ok, ščitnične hormone ima še zmeraj nizke, je pa zato tumorski marker v mejah normale.
Mislim, da ni hujšega kot če ti zboli otrok (pri nas je sin že drugi po vrsti, ki se mu je to zgodilo)....
Predvsem strah...ta mi kravžlja živce, čeprav -menda - sodim med najbolj nasmejane ljudi :P

mimoza · Objavljeno: 24 Jan 2008 10:09 Naslov sporočila:

Pozdravljena!

Veš da sem kar nekajkrat pogledala če si mi že odgovorila. Izvidi res niso briljantni, ampak nekjer pa ne piše da ne bo vse v redu, zato glavo pokonci. Veš tudi mene marsikaj "žuli" ampak sem prišla do tega, da nič ne pomaga če se sekiraš. Ko se spomnim na težavo, me stisne pri srcu, najhuje je ponoči, se mi zdi da so ponoči vsi problemi še toliko večji in težji. Se zbudim, pomislim na to kaj vse me teži, pa je tako kot bi me priklopil na elektriko. Posledica tega je, da ne spim cca 3 ure, potem pa izmučena zaspim in se še bolj utrujena zjutraj zbudim. Zatorej z avtogenim treningom poizkušam misliti na kaj lepega, ali pa vzamem knjigo - najrajši kakšno avtobiografsko in berem. Trenutno berem knjige o življenju v Iraku, Iranu, Afganistanu in Kambodži. Ugotavljam da sem lahko prav srečna, da sem rojena na tem koščku zemeljske oble in da nam pravzaprav ni nič hudega.

Naj ti še povem, da sem bila 28.12. na mamografiji. Čeprav jo priporočajo okrog 50 leta sem šla za vsak slučaj, saj veš en pravočasno odkrit rak je bil čisto dovolj. No pozvali so me nazaj na dodatni ultrazvok. Spet sem se vprašala tako kot prvič "zakaj jaz". Pa sem si odgovorila, zakaj pa ne, obrni se okrog sebe in poglej s čim vse se ljudje srečujejo.

Zdaj čakam naslednje srede, da grem spet na ultrazvok na onkološki. Tolažim se, da je vse v redu, če pa ni, pa nekje globoko v sebi zbiram moči da uspem tudi to premagat.

Želela sem te potolažit in upam da mi je uspelo in da nisem dosegla ravno nasprotnega. Razumem te, še predobro, vendar glavo pokonci. Poiskušajmo preživeti vsak trenutek, ki nam je podarjen lepo.

Držim pesti zate (to pomeni tudi za vse tvoje) in še kaj se oglasi, vesela sem, če lahko s kom podelim svoje in druge izkušnje.

Kar najlepši dan vsem!

tiina · Pridružen/-a: 02.07. 2008, 07:51 Prispevkov: 33

Ko prebiram tale naš forum, lahko rečem le, da me vsi skupaj navdajate z optimizmom! In to še kako rabm!
Jutri imam pregled na onkološkem, da mi potrdijo diagnozo-rak. Bomo videli kaj bodo porekli....Mimozo bi lepo prosila, če mi lahko opiše svojo zgodbo. Sej verjamem, da jo je že večkrat, ampak vseeno bi rada s prve roke zvedela kako poteka vse naprej-operacija, radiojod itd. Ob prebiranju prispevkov vidim, da se vsi seznanjate z nihanjem razpoloženja. Očitno je to res pogosto. In pa seveda kile. Ampak, verjamem, da se da vse premagat. Bodte vsi zdravi in pridni!
lp,
Tiina
_________________
I can do it!

mimoza · Objavljeno: 21 Jul 2008 13:09 Naslov sporočila:

Pozdravljena!

Po vseh tegobah, ki jih prinaša ščitnica (utrujenost, slabo počutje celo HUJŠANJE ob ogromnih količinah hrane, izpadanju las,...... in vsem ostalem kar spada zraven) se je našla zdravnica, ki je nadomeščala mojega stalnega zdravnika in me poslala na testiranje za ščitnico na nuklerarno. Moj zdravnik mi je namreč dal antidepresive (kako pripravno, seveda jih nisem jedala, saj sem vedela da je dogajanje v moji psihi povezano s fizičnimi težavami). Diagnoza - bazadovka + vozliči na ščitnici. Dobila sem tablete, katere sem jedla eno leto. Po letu dni sem bila na kontroli, so me pregledali vzeli kri in rekli naj za dva meseca preneham jest tablete. Vprašala sem zakaj, pa so mi pojasnili, da bodo videli kam se bo vse skupaj obrnilo. So rekli da me bodo naslednjič tudi punktirali in so me (seveda na mojo pobudo). V nekaj dneh so me klicali nazaj. V roke so mi porinili kuverto in me napotili na onkološkega h kirurgu. Skoraj bi me kap. Ko sem vprašala kaj piše v kuverti so mi rekli le, da bo potrebna operacija. Ko je kirurg na onkološkem odprl kuverto je bila jasno napisana diagnoza "tumor maligni". Podrl se mi je svet. Potem je hitro steklo. V roku enega meseca operacija, po dveh mesecih radiojod. Moram reči da terapija z jodom ni bila nič groznega, sem skoraj vse tri dni prespala. Težave pa so nastopile doma. Imam namreč dvojčici, ki sta bili takrat stari dobrih 8 let. 14 dni sem morala biti ločena od njiju. Res je bilo težko a smo prestali. Od takrat naprej hodim enkrat letno na kontrolo. Poizkušam živeti s tem najbolje kar se le da. Največjo težavo mi predstavlja nihanje v razpoloženju in seveda to, ker sem neprestano lačna. Živim od sadja in zelenjave, sira, fete, krompirja in makaronov skoraj ne poizkusim. Ne morem se pa upret sladkarijam.

Ne boš verjela, pri svojih 41 letih sem se celo vpisala na faks in 1.letnik končala s povprečjem 9. Ni enostavno, kajti moja koncentracija je bolj "švoh" a gre. Nimam toliko volje, kot sem trmasta. Kot si napisala I CAN DO IT!!!!! Ob sebi imam nekaj ljudi, ki mi stojijo ob strani in z njihovo pomočjo zmorem, včasih bolje, včasih slabše.

Toliko na kratko. UFFF sem kljub temu veliko napisala (in to v slubži, psst.)

Skratka drži se, vse bo v redu, tudi tebi bo uspelo.

Če želiš mi še kaj napiši, z veseljem ti bom odgovorila.

Pa saj veš MI ZMOREMO!!!!

Pozdrav, Mimoza

tiina · Pridružen/-a: 02.07. 2008, 07:51 Prispevkov: 33

Res hvala za odgovor- zdej si lahko vsaj malo predstavljam kako bo in v kolikem času me čaka opreacija.
Pri meni je zanimivo, da sploh nimam nobenih znakov, de bi blo z mano kaj narobe- nobenega nihanja razpoloženja, teže ipd. Edino kar je bilo malo sumljivo je bil utrip srca-rahlo razbijanje in malo povišan krvni tlak. Zdravnik mi je seveda takoj po pregledu predpisal tablete proti pritisku in za umirjanje srca, ampak meni se je zdelo to malo pretirano in sm šla h kardiologu. Ta mi je takoj pojasnil z Ekg-jem, da je razbijanje srca prirojeno in da ni nobene potrebe po tabletah. Najbl pa mi gre na živce, da mi noben ne zna povedat, zakaj pride do hipertiroze-to je najnovejša diagnoza. Bomo vidli jutri kaj bodo rekli na onkološkem. Še nekaj me zanima- a te potem pošljejo tudi na polikliniko v ambulanto za ščit. obolenja? Kr jst bi rada vidla, de mi tut tisti povedo kako in kaj.
Za sebe ne dvomim de ne bom zmogla. Hvala bogu, de še nimam otrok kr v taki situaciji je verjetno res težko. Mam občutek da so vsi bl na tleh kot jaz in de sm se jaz najbolj hitro sprijaznila z usodo in s tem da se bo treba bojevat za nekaj, kar mi do zdej ni delalo težav. Še enkrat hvala za odgovor, če bom mela še kakšno vprašanje, se pa že obrnem na vas. Lp,

Tiina
_________________
I can do it!

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli